Mračni obeti: propad Nemčije in razpad Evrope sta se zares začela

Segej Savčuk

Poročila in napovedi o napredujoči deindustrializaciji Nemčije pogosto naletijo na utrujen nasmešek ali celo posmeh. Zdaj je predsednik industrijskega sindikata rudarjev, kemikov in energetikov (IG BCE) potrdil mračne obete. Je po tem še komu do smeha?

Temelji Evropske unije se vse bolj in bolj majejo. Družba in gospodarstvo sta si komaj opomogla od izjave Roberta Habecka (“Kitajska in ZDA agresivno vabita podjetja iz Evrope”), da je za rešitev nemške industrije, ki trpi zaradi visokih cen energije brez ruskega plina, na voljo le še šest mesecev, ko je pred javnost stopil Michael Vassiliadis, predsednik Industrijskega sindikata za rudarstvo, kemijo in energetiko (IG BCE), in potrdi točnost te ocene.

Vassiliadis se sklicuje na trenutne statistične podatke, ki kažejo, da smo se znašli pred izvršenim dejstvom. Nemška kemična industrija – eden od stebrov realnega sektorja in pomemben plačnik v državni proračun – že zapira proizvodne obrate in jih seli v tujino.

Najvišji nemški rudar, kemik in energetik je tako frustriran, da odkrito kaže s prstom na glavne profiterje procesov, ki so za državo izjemno žalostni. Po Vassiliadisovih besedah se tovarne in obrati z vsem svojim osebjem in tehničnim materialom selijo v Združene države Amerike ali na Kitajsko.

Vlade teh držav so, kot so nenadoma ugotovili v Berlinu, vnaprej razvile in v praksi uporabile mehanizme finančnih spodbud in preferenc, zaradi katerih so veliko bolj privlačne za velika podjetja in industrijo. Washington in Peking ponujata podjetjem in korporacijam bodisi davčne olajšave bodisi impresivne popuste, predvsem pa vsem prišlekom ponujata morje poceni energije. Najprej seveda električno energijo – po cenah, pod katere Bruselj in evropska nacionalna središča ne morejo.

Razumljiva je skepsa mnogih do takšnih novic in napovedi: o težavah Evrope se piše že dolgo in veliko, zato takšne objave izzovejo zehanje in včasih celo razdraženost. Zato pa prisluhnimo Zvezi nemške industrije (BDI), katere zaposleni so pred kratkim opravili obsežno analizo razpoloženja prav v tej panogi.

Glede na odgovore anketirancev je 16 odstotkov nemških malih in srednje velikih podjetij že sprejelo konkretne ukrepe za selitev svojih proizvodnih obratov v tujino. Drugih 30 odstotkov jih preučuje to možnost in razmišlja o tem, kam bi se jim selitev izplačala. Skupaj je to skoraj polovica tega segmenta. Skoraj polovica nemških podjetij s prometom do 50 milijonov evrov kot glavni razlog za selitev proizvodnje navaja naraščajoče cene energije.

Seveda imena velikih podjetij in tovarn zvenijo veliko bolj impresivno, vendar vsak ekonomist ve, da so mala in srednje velika podjetja hrbtenica vsakega gospodarstva ter da zagotavljajo lokalna delovna mesta in kupno moč v regijah. Po definiciji ne more biti veliko velikih tovarn, vendar je v vsaki državi veliko podjetij, delavnic, proizvodnih obratov s 100 do 250 delovnimi mesti.

Ob tej grenki realnosti za Berlin Vassiliadis opozarja, da je Washington pripravljen porabiti do 500 milijard dolarjev za stabilizacijo svojega finančnega sistema v okviru tako imenovanega zakona o zmanjšanju inflacije. Najpomembnejši vidik tega programa je krepitev realnega sektorja in povečanje proizvodnje. Preprosto povedano, Washington bo levji delež tega denarja porabil za vse vrste subvencij in ugodnosti za industrijske naseljence, če se bodo le preselili iz Starega v Novi svet.

Evropski proizvajalci medicinskih pripomočkov se pridružujejo splošnemu stališču. Tiste, ki jim je uspelo preživeti rast cen energije, so prizadele nove regulativne omejitve Evropske unije, ki so zaostrile številne zahteve za medicinske pripomočke. Medtem ko sta se Berlin in Bruselj pretvarjala, da sta uspešna, so proizvajalci močno zmanjšali proizvodnjo – tako zelo, da po podatkih nemških zdravniških združenj v nekaterih regijah že prihaja do pomanjkanja. Vse je tako “čudovito”, da celo evropska komisarka za zdravje Stella Kyriakides zdaj predlaga preložitev uvedbe novih predpisov vsaj do leta 2027, da bi se specializirana podjetja in družbe lahko prilagodile novi realnosti v Evropi.

Ta odlog pa jim daje tudi čas, da svojo proizvodnjo preselijo v tujino, kar je glede na splošni trend zagotovo ena od možnosti.

Da bi bila naša slika še bolj nazorna, dajmo besedo še enkrat Vassiliadisu. Po podatkih nemškega inštituta za ekonomske raziskave (DIW) je bil lani v nemškem realnem gospodarstvu zabeležen zgodovinski negativni rekord pri naložbah podjetij. Vlagatelji znotraj EU so vse manj pripravljeni vlagati v državne ali vseevropske projekte in vse hitreje premikajo sredstva v ZDA in na Kitajsko. Analitiki DIW opisujejo splošne razmere kot zelo zaskrbljujoče.

Septembra lani smo pisali o začetku velikega bega industrije iz Nemčije. Spomnim se, da so to pisanje takrat mnogi imeli za nekaj podobnega feljtonu Mihaila Sadornova (sovjetskega in ruskega satirika, ki je v svojih šalah opozarjal na pomanjkljivosti in paradokse ZDA in Zahoda nasploh – op. urednika).

Tri četrt leta pozneje vse to potrjuje tudi samo nemško gospodarstvo: BASF in Volkswagen sta odšla, Teslin proizvodni grozd pa se je vrnil v ZDA. Norveški Yara International, RHI Magnesita, ArcelorMittal, OCI N.V. in številni drugi se pridružujejo karavani eksodusa za njimi. Ta podjetja niso nemška, vendar so se tudi ona odločila, da poskusijo srečo na drugi strani Atlantika.

Naj za konec na zaslonu predstavimo publikacijo Inštituta za družbene raziskave Forsa. Po njej je 77 odstotkov nemških državljanov nezadovoljnih z delom sedanje vlade Olafa Scholza, medtem ko jih je bilo februarja “le” 64. Zakaj le?

Vir: https://test.rtde.tech/europa/175145-der-niedergang-deutschlands-und-der-zerfall-europas-haben-wirklich-begonnen/

Prevod L.P.

Komentar:

Prvi znaki tega dogajanja se čutijo tudi že v Sloveniji. Glede na usodno odvisnost slovenskega gospodarstva od nemškega trga se bomo prisiljeni navaditi tudi na takšne podobe, kot je zgoraj objavljena. Kot običajno se bo tistim, ki so zgodbo zakuhali, se pravi slovenskim, evropskim in ameriškim politikom, še naprej godilo dobro in sadov svojega (ne)dela ne bodo občutili.