Ko se politika začne izgovarjati na podnebne spremembe, je treba vedno našpičiti ušesa in se vprašati “Kaj so že spet zasrali?”, predvsem pa “Kdo je na ta račun profitiral?”
Mislil sem napisati nekaj daljšega na to temo, ampak so me pri necenzurirano.si prehiteli:
Kako so uničili državno podjetje, ki je čistilo hudournike
Dodal bi samo kratek opis tega, kaj je Podjetje za urejanje hudournikov počelo. Preden so ga uničili, je človek skoraj vedno, kadar je šel v hribe ali v naravo, videl njihove buldožerje in bagre v kaki strugi. Tam so delali sledeče:
- Gradnja umetnih slapov in tolmunov. Na ta način so upočasnili hudournik, kar je imelo za posledico manjše spodjedanje bregov in manj naplavin.
- Gradnja škarp proti spodjedanju bregov.
- Čiščenje in poglabljanje strug hudournikov.
OK, recimo da takrat ni bilo podnebnih sprememb, neurja naj ne bi bila tako huda, ampak vseeno – hudourniških poplav takrat ni bilo. Nula. Zero. Zip. Zilch. Nada. Sedaj pa se hudourniki razlijejo za vsako malenkost.
Mimogrede pa še poučna zgodba iz državne televizije:
Ko peljem strest samokolnico v jarek ob Savinji, tik ob reki zagledam hišo z zvito spodnjo streho. Zunaj na dvorišču je tako, kot je po vseh dvoriščih tik ob vodi: nekatere stvari se še da očistiti, za nekatere je jasno, da bodo končale na odpadu, prav povsod pa je blato. Gospoda, ki se mu bližam, pobaram, ali je gospodar. Pritrdi in v isti sapi odgovori, da ni kaj reči, potem pa se Ivan Hriberšek le opogumi in razloži, kako je pred leti ob hiši na črno zgradil betonski zid. In prav ta zid je zdaj rešil, da hiše, v kateri ima lesarsko delavnico, za katero so garali leta, prejšnji teden ni vzela podivjana Savinja. “Smo se jezili, da Marčinkov jez ni primeren in da te betonske konstrukcije niso primerne za ta odsek reke. In kaj se je zgodilo zdaj? Vanje se je zagozdilo drevje in ker voda ni imela dosti prostora v strugi, se je razlila na obe strani.”