(intervju)
Rusija je v petih letih, od leta 2010 do leta 2015, prepolovila število svojih ameriških državnih obveznic. Izgovor za izbruh vojne v Ukrajini, ki jo poznamo danes? Drugi del intervjuja z Olegom Nesterenkom, predsednikom Evropskega industrijskega in trgovinskega centra, za publikacijo L’Eclaireur des Alpes. Prevod iz francoščine v nemščino: Heiner Biewer.
(…)
Medtem ko se pojavlja vprašanje konca prevlade dolarja, pravite, da vojna v Ukrajini ni le vojna za ameriški dolar, ampak da tudi ni prva…
Dejansko to ni prva niti druga, ampak tretja dolarska vojna. Prva je bila vojna proti Iraku Sadama Huseina. Druga je bila vojna proti Gadafijevi Libiji. Tretja, tj. proti Moskvi na ozemlju Ukrajine, pa poteka v tretji državi, preprosto zato, ker proti Rusom ne moreš voditi vojne neposredno v njihovi lastni državi. Tako lahko poteka le hibridna posredniška vojna proti Rusiji.
Kar zadeva prvi dve dolarski vojni, je treba najprej razumeti, da sta državi, kot sta Irak in Libija, veliki energetski sili – sili, ki sta si drznili izpodbijati ameriško valuto. Leta 2003 je Sadam Husein uresničil svojo grožnjo, da bo prenehal uporabljati ameriški dolar za iraške mednarodne transakcije. Bil je prvi, ki je podvomil v legitimnost petrodolarja in, kar je še pomembneje, ustrezno ukrepal. S tem si je podpisal smrtno obsodbo.
Februarja 2003 je Sadam Husein prodal tri milijarde sodov surove nafte za več kot 25 milijard evrov – v evrih in ne v ameriških dolarjih. Mesec dni pozneje so ZDA napadle Irak. Natančni podatki niso znani, vendar se število žrtev ocenjuje na milijon, od tega je bila vsaka druga žrtev mladoletna. Da ne omenjamo dodatnih več sto tisoč ljudi, ki so v naslednjih letih umrli zaradi popolnega uničenja družbene in gospodarske infrastrukture države.
Libija se je leta 2009 prav tako spustila v vojno zaradi dolarja. Muammar Gadafi, takratni predsednik Afriške unije, je celotni afriški celini predlagal pravo monetarno revolucijo: želel je preprečiti prevlado ameriškega dolarja in vzpostaviti afriško monetarno unijo. Z njo se izvoz nafte in drugih naravnih virov s celine ne bi plačeval v dolarjih, temveč v novi valuti, ki bi jo poimenoval zlati dinar. Tudi on je podpisal svojo smrtno obsodbo.
Če bi Burkina Faso, ki je bogata z zlatom, vendar nima dokazanih zalog ogljikovodikov, dajala takšne izjave, vojne ne bi bilo. Ker pa sta bila Irak in Libija energetski velesili z velikanskimi zalogami nafte, sta predstavljala eksistenčno grožnjo ameriškemu gospodarstvu. Oba voditelja sta odkrito napovedala, da se želita znebiti ameriškega dolarja. Poleg tega sta bili to dve državi, v katerih se ZDA v primeru agresije niso bale negativnih posledic. Zato ju je bilo treba uničiti. To so storili takoj.
Pri Moskvi to ni bilo mogoče. Rusija ni Iran, Irak ali Libija. V primeru Rusije so ZDA lahko delovale le posredno.
Toda kaj ima vojna med Ukrajino in Moskvo skupnega z ameriškim dolarjem?
Moskva je resnično ogrozila ameriški dolar na mednarodnem prizorišču in s tem celotno ameriško gospodarstvo v ozadju. Odkar je Putin prevzel položaj, torej precej pred letom 2021 in še pred protiruskim državnim udarom v Ukrajini leta 2014, je Rusija, vodilna energetska sila, začela postopek likvidacije ameriških obveznic, denominiranih v dolarjih. V petih letih, od leta 2010 do 2015, je Rusija prepolovila število ameriških obveznic, ki jih je imela v lasti. Včasih je bila ena največjih imetnic na svetu, zdaj pa jih skoraj nima v lasti.
Vzporedno se je Ruska federacija začela postopoma oddaljevati od sistema petrodolarja s sklepanjem trgovinskih sporazumov, v katerih je bilo plačilo dogovorjeno v lokalni valuti, začenši s Kitajsko. Velike količine energentov so začeli plačevati v kitajskih juanih in ruskih rubljih.
To so bili začetki nove vojne, ki jo poznamo od februarja 2022.
“Vrednost dolarja podpirata le tiskarski stroj in vojaška prevlada ZDA.”
Hkrati sta se Rusija in Kitajska neuradno dogovorili, da bosta uskladili svoje ukrepe proti ZDA. Na ta način se je tudi Kitajska postopoma znebila dolga ZDA. Leta 2015 je imela Kitajska v lasti za več kot 1,270 bilijona dolarjev ameriških državnih obveznic. Danes jih ima v lasti približno 950 milijard, kar je najnižja raven v več kot desetletju.
Kitajska naj bi bila največji nasprotnik ZDA, vendar je prav Ruska federacija tista, ki je začela proces osvobajanja od petrodolarja.
Z izbruhom februarja 2022, ki ga imenujem aktivna faza vojne, ta traja že skoraj desetletje, Rusija in Kitajska delujeta v tandemu – tokrat uradno, saj so maske padle -, da bi centralne banke po svetu prisilili k ponovnemu razmisleku o smiselnosti njihovih posesti ameriških državnih obveznic in s tem naložb v ameriško gospodarstvo.
Ameriški dolar je valuta brez vrednosti. Za njim ni ničesar. Ničesar oprijemljivega. Trenutna vrednost ameriškega dolarja večinoma nima nobene zveze z realnim premoženjem, ki naj bi ga podpiralo. Njegovo vrednost podpirata le stroj za tiskanje denarja in vojaška prevlada ZDA, prevlada, ki omogoča zatiranje vseh nezadovoljnežev.
Ali bi lahko bil evro, ki ga očitno nihče ne promovira, alternativa dolarju ob de-dolarizaciji?
Ne smemo podcenjevati pomena in potencialne vloge evra. V preteklosti Sadam Husein na primer ni želel prodajati svoje nafte v dolarjih, ampak v evrih. In to je bil, kot smo že omenili, tudi glavni razlog za vojno v Iraku in Sadamovo usmrtitev. Evro lahko ima ali – bolje rečeno – bi lahko imel pomembnejšo vlogo, kot jo ima danes. Vendar niti najmanj ne verjamem, da se bo to zgodilo – preprosto zato, ker je evropska politika premočno odvisna od volje ZDA.
ZDA ne bodo nikoli dovolile, da bi jih ogrozila valuta njihovih vazalov. In glede na povprečnost odgovornih ali, bolje rečeno, neodgovornih v Evropi, kot je večina njenih voditeljev držav, se Američanom in njihovi valuti evra res ni treba bati. Pobude evropskih voditeljev držav in vlad so v večini primerov tako protievropske in protinacionalne, da se zdijo bolj častni konzuli ZDA na stari celini.
In kot da to ne bi bilo dovolj, bo praktično jutri – leta 2025 – predsedovanje Svetu Evropske unije prevzela Poljska. Poljska je v EU neposredni zastopnik ZDA, praktično v njihovi službi. Poljaki bodo prevzeli vodenje EU od Madžarske in naredili vse, da bi uničili najmanjše suverene pridobitve madžarskih upornikov. Napovedali so že, da bo njihova glavna prednostna naloga krepitev “sodelovanja” EU z ZDA. V prihodnjih letih bodo zelo skromni ostanki evropske avtonomije – vojaške in gospodarske – še naprej izginjali in postali zgolj simbolični.
“Na mednarodnem prizorišču uradniki iz Bruslja nimajo nobene politične teže in igrajo le vlogo statistov.”
Ne dogaja se brez razloga, da nobena svetovna sila, niti ZDA, še manj pa Rusija in Kitajska ne priznavajo EU kot resnega sogovornika in se raje pogajajo le na ravni posameznih držav članic. Na mednarodnem prizorišču uradniki v Bruslju nimajo nobene politične teže in igrajo le vlogo statistov.
Vendar ne verjamem v najslabši možni scenarij, namreč da bo evropska valuta izginila. Navsezadnje je ladja evra že odplula predaleč na odprto morje in nima več goriva, da bi se vrnila, ne da bi potopila gospodarstva držav članic. Vendar sem več kot le evroskeptik. Ne da bi nasprotoval združevanju zahodnih držav okrog evropskega središča, daleč od tega: človeška zgodovina kaže, da je vse odvisno od združevanja podobnih sil, ki imajo enak pogled na stvari, podobne vrednote in cilje.
Toda ideal projekta je eno, realnost pa drugačna. Če opazujemo “degeneracijo” prvotno čudovitega evropskega projekta v zadnjih desetletjih, zlasti od leta 2004, ne moremo več spregledati dejstva, da je Evropska unija postala nekakšna nefunkcionalna hidra, katere vsaka glava ima svojo agendo. Zabavno je videti, da je samo Rusiji uspelo, da jih je zbližala. Strah, sovraštvo in fobija so jih povezali bolj kot vsi ostali deli evropskega projekta.
Kako gre ruskemu gospodarstvu glede na sankcije, ki jih je uvedel Zahod?
Kratko- in srednjeročni vpliv zahodnih sankcij na rusko gospodarstvo je razmeroma majhen. Na življenjski standard velike večine prebivalstva preprosto nimajo vpliva. Kljub temu pa ne smemo biti naivni, saj bodo na dolgi rok seveda obstajali določeni gospodarski sektorji, ki bodo v določeni meri trpeli. Obseg bo odvisen od številnih spremenljivk.
Ko govorimo o posledicah zahodnih sankcij proti Rusiji, ne smemo pozabiti na pravi namen sankcij. V vsakem poslovnem načrtu so naložbe, pa tudi pričakovani donosi v določenem časovnem okviru natančno opredeljeni. Prvo dobro vprašanje, ki si ga je treba zastaviti, je: ali so sankcije dosegle svoje cilje v predvidenem časovnem okviru in z uporabljenimi sredstvi?
Dejstva so znana, čeprav jih pobudniki sankcij skrbno omalovažujejo in izkrivljajo, da bi si ohranili obraz: cilj sankcij je bil zlom gospodarstva Ruske federacije, kar naj bi privedlo do kapitulacije Rusije v ukrajinskem konfliktu. Rezultat tega prizadevanja je bil popoln neuspeh. Nikakršnega propada ni bilo. Ni ga danes in ne bo ga niti jutri. Govorjenje o tem je zgolj pobožna želja, ločena od realnosti.
Sankcije, ki so imele največ možnosti za uspeh, so bile uvedene takoj na začetku spopada. Predvsem tiste iz drugega in tretjega vala so bile usmerjene v temelje ruskega finančnega sistema, zmožnost javnih in zasebnih akterjev, da pridobijo kapital na svetovnih finančnih trgih, ter odklop več sto ruskih bank iz sistema Swift, vključno s “sistemsko pomembnimi” bankami. Te sankcije so bile del prvotnega “poslovnega načrta” in so bile ocenjene kot povsem zadostne za dosego vnaprej določenega cilja, da se rusko gospodarstvo sesuje v manj kot dvanajstih mesecih. Vsi nadaljnji in prihodnji valovi sankcij niso niti najmanj nevarni za rusko gospodarsko in finančno stabilnost, nič drugega niso kot precej kaotično gestikuliranje zaradi neuspeha prvotnega zahodnega načrta.
“Sankcije ne morejo ustaviti nadaljevanja ruskih vojaških operacij v Ukrajini”
Ali so posledice teh ukrepov dolgoročno škodljive za državo? Odgovor je: ne. Naj vas spomnim, da je Rusija tarča znatnih sankcij Zahoda ne le od leta 2022, temveč že od leta 2014. V “atlantski” propagandi o teh “prvotnih” sankcijah ni več govora in to z dobrim razlogom. Ne le da ruskega gospodarstva kljub slavnostnim arijam Baracka Obame – “Rusko gospodarstvo je na tleh”, ko je tečaj ruske valute močno padel, a le enkrat – niso v ničemer pretresle, sankcije so celo delovale kot katalizator in znatno okrepile suverenost ruskega gospodarstva.
Izjave [francoskega zunanjega ministra] Bruna Le Maira z dne 1. marca 2022 o neizbežnem uničenju ruskega gospodarstva ne potrebujejo komentarja. So še bolj smešne od Obamovih in ponovno kažejo le na očiten diletantizem tega gospoda.
Narava ne mara praznine. V državah, ki so slabo vključene v mednarodno sodelovanje, lahko embargo ohranja umetno ustvarjeno praznino; to pa ne deluje v primeru velikih sil, katerih gospodarstva nikoli ne morejo dolgoročno ostati v izolaciji. Na nacionalni in mednarodni ravni se vedno ustvarjajo alternative.
Zmanjšanje uvoza hrane zaradi sankcij je privedlo do rasti in konsolidacije ruskega agroživilskega sektorja, in to v precejšnji meri. V samo nekaj letih je Rusija iz glavne uvoznice agroživilskih proizvodov postala izvoznica. Drugi sektorji se osamosvajajo in bodo po koncu sovražnosti med Rusijo in Zahodom za evropsko gospodarstvo skoraj nedostopni.
Energetska in obrambna podjetja se brez težav izogibajo sankcijam tako, da v mednarodnih transakcijah preprosto zavračajo uporabo ameriškega dolarja in namesto tega uporabljajo rusko valuto in valuto partnerske države. To hkrati pospešuje proces de-dolarizacije sveta, valute, ki je postala zelo strupena.
V finančnem sektorju je centralna banka Ruske federacije že leta 2015 predvidela tveganje, da bo nekega dne odrezana od mednarodnega bančnega sistema SWIFT, ki ga nadzira Zahod, in vzpostavila lasten sistem prenosa, SPFS, ter lasten plačilni sistem za bančne kartice, MIR. Oba sistema se lahko uporabljata mednarodno in sta že povezana s kitajskim bančnim sistemom Chinese Union Pay. Sistemu SPFS se bo pridružilo še več držav. Veliki instrument stalnih groženj in izsiljevanj tabora pod vodstvom ZDA preostalega sveta, da bo odrezan od njihovega sistema SWIFT, se ne zdi več usoden in eksistenčno nevaren.
Hkrati se danes zelo resno pogovarjamo ne le o oblikovanju nove skupne valute držav BRICS, temveč tudi o digitalni valuti: digitalnem rublju. Ta valuta bo odlično dodatno sredstvo za odpravo prisile nezakonitih sankcij, saj jo bo mogoče uporabljati brez storitev bank, ki bi se po drugi strani lahko bale, da postanejo predmet sovražnosti Zahoda.
Po vašem mnenju se ima torej Zahod česa bolj bati, zlasti bumerang učinka lastnih sankcij?
Če bodo nemško-ruski gospodarski odnosi uničeni, bo to dramatično vplivalo na nemško gospodarstvo. Energetsko intenzivna nemška industrija je že zdaj v velikih težavah, saj so njeni proizvodni stroški preprosto eksplodirali, njeni neposredni neevropski konkurenti, začenši z ZDA, pa nimajo težav, ki so si jih pravkar ustvarili Nemci.
V Evropski uniji, ki je pravzaprav druga velika kolateralna tarča ameriških protiruskih sankcij, so večino skupnih projektov na področju znanosti, tehnologije in energetike že zmanjšali. Srednjeročno je skupna izguba vseh držav EU zaradi sankcij proti Moskvi ocenjena na več sto milijard evrov.
Kar zadeva že omenjene omejitve uvoza hrane v Rusijo, ne smemo pozabiti, da evropski kmetje v Rusiji vsako leto izgubijo več milijard evrov, dolgoročno pa bodo izgubili še več deset milijard, saj bo ruski trg zanje še zelo dolgo zaprt. Tudi v daljni prihodnosti, ko bodo ruske omejitve odpravljene, bodo tržni deleži, ki jih bodo lahko ponovno pridobili, smešno majhni v primerjavi s prejšnjimi.
Kar zadeva turizem, v Evropi najbolj plačuje te račune Francija. Turizma med Rusijo in Francijo ni več. Če se pozanimate v hotelski in turistični industriji na jugu Francije, je to zanje katastrofa, prav tako za nepremičninski sektor. V zadnjih 30 letih so bile z vidika prometa ruske stranke pomembne. Množični mediji to dejstvo zelo skrbno prikrivajo.
O energetskem sektorju ni vredno niti govoriti. Vsi poznamo razsežnosti katastrofe. Katastrofa prikriva z velikanskimi državnimi odškodninami, kolikor je mogoče, ki še povečujejo že tako prevelik državni dolg in ki zagotovo ne bodo poplačane.
“V ekonomiji, tako kot v gospodarstvu, je vse odvisno od alternativ. In Rusija ima alternative, ki jih države Evropske unije nimajo in jih ne bodo imele.”
Od danes so ZDA tiste, ki ne bodo urejale le proizvodnih stroškov energetsko intenzivnih industrij, temveč bodo odločale tudi o ceni bagete ali računu za ogrevanje v gospodinjstvih. In vsakdo, ki misli, da bodo Američani svojim vazalskim konkurentom, Evropejcem, kaj podarili, naj raje opusti slabo navado sanjarjenja, saj se to ne bo zgodilo….
Na splošno so vsi, ki so sledili ameriškemu načrtu, občutili in bodo občutili negativni učinek na svoja gospodarstva – in to v veliko hujšem obsegu, kot se bo v prihodnjih letih zgodilo v Rusiji. Kajti v gospodarstvu, tako kot v podjetništvu, je vse vprašanje alternativ. In Rusija ima alternative, ki jih države Evropske unije nimajo in jih ne bodo imele.
Da bi se razmere spremenile, zlasti v Franciji, se mora korenito spremeniti francoska zunanja politika. Toda glede na propagando, ki jo zelo vsiljivo širijo osrednji mediji, in kondicioniranost francoskega volilnega telesa je jasno, da tudi na prihodnjih volitvah leta 2027 ne bo možnosti, da bi na oblast prišel nekdo, ki bi omogočil bistveno izboljšanje odnosov z Rusijo.
Po vašem mnenju sankcije (trenutno 11. paket) niso več učinkovite?
Celoten nabor resnih sankcij, ki jih lahko obvlada atlantski tabor, je že izčrpan.
Ena najpomembnejših uvedenih sankcij je bila proti ruski nafti. Kakšen je rezultat? Rusija je v prvem četrtletju leta 2023 prodala celo več nafte kot pred začetkom vojne v Ukrajini.
Tudi embargo na rusko zlato ne deluje. In tokrat mi je pravzaprav žal. Kajti jutri bo imelo zlato v svetovnem gospodarstvu veliko večjo vlogo kot danes. Na mestu ruske vlade bi jaz močno omejil ruski izvoz zlata in to že pred časom. Pomembno je vedeti, da se nacionalne zlate rezerve v ZDA in Nemčiji od leta 2000 skoraj niso spremenile – v Franciji so se celo močno zmanjšale -, medtem ko so se v Rusiji v istem obdobju povečale za šestkrat. Vendar pa je pomembno, da jih še povečamo.
Kar zadeva resne sankcije, ostajajo le še tiste, ki so jih z izsiljevanjem in grožnjami naložili ruskim partnerjem. Ker pa gre vsakič za strateške ali celo življenjske interese ciljnih držav, so možnosti za uspeh blizu ničle.
Zdaj se govori o sankcijah proti jedrski energiji. Ti načrti so popolnoma nerealni. To, kar si želijo odgovorni ali bolje rečeno neodgovorni ljudje v evropski politiki, ne bo nikoli uspelo. Birokrati v Bruslju zahtevajo, da se Madžarska, ki je zelo odvisna od ruskega jedrskega goriva, temu odpove, vendar skoraj polovica energije v državi prihaja iz jedrskih elektrarn, ki so jih zgradili Rusi. In zdaj tam gradijo nove jedrske elektrarne, da bi povečali energetsko neodvisnost Madžarske. Ko slišim von der Leyenovo, ki Orbanu govori, naj to odpravi … Izgube za Madžare bi bile precejšnje. Če bi se uklonili Bruslju, bi se vrnili za 30 let nazaj. In zgolj pobožna želja je predstavljati si, da bi bila madžarska vlada tako nora, da bi to storila.
Josep Borrell (glavni diplomat EU) je govoril tudi o sankcijah proti Indiji in ruskim naftnim proizvodom, ki jih tam rafinirajo. Uvedba takšnih sankcij bi bila čista norost in bi Evropo zelo drago stala, saj ima Indija veliko vzvodov za povračilne ukrepe proti evropskemu gospodarstvu.
Vir: https://www.nachdenkseiten.de/?p=100483#more-100483 7.8.2023, iz nemščine Lado Planko