Trgovinska vojna EU-ZDA se je znova razplamtela

Trgovinski spor med ZDA in EU, ki se je razplamtel v času predsednika Donalda Trumpa, je znova izbruhnil. Trumpovim carinam na jeklo se je zdaj pridružil še spor glede ameriških subvencij v škodo evropskih proizvajalcev. Srečanje na vrhu v Washingtonu ni razjasnilo ničesar.

 

Vrh EU-ZDA je potekal v senci dogodkov na Bližnjem vzhodu, zato je bil medijsko slabo pokrit. Ponovno je razkril temeljne razlike glede trgovinskih vprašanj, kar kaže na vse globlji razkorak v odnosih med EU in ZDA. Srečanje v Washingtonu ni prineslo rezultatov.

Carine na jeklo ostajajo sporna tema. Donald Trump, predhodnik Joeja Bidena na predsedniškem položaju, je leta 2018 uvedel carine na uvoz jekla in aluminija iz EU. Pod Bidenom so bile carine delno odpravljene. Za določeno kvoto jih ni treba plačati. Vendar pa za vse, kar se uvozi nad to kvoto, nato ponovno veljajo carine. Poleg tega je uredba časovno omejena. Upanje, da bo vlada ZDA uredbo podaljšala ali celo popolnoma odpravila, se je razblinilo. Kot poroča blog German-Foreign-Policy, so ZDA v zameno za olajšave zahtevale, da EU brez dodatne utemeljitve uvede 25-odstotne carine na uvoz jekla iz Kitajske.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je bila to pripravljena storiti, čeprav bi ta korak očitno kršil pravila STO, vendar se ji ni uspelo uveljaviti. Namesto tega Komisija zdaj išče pravno utemeljitev. EU se bo tako verjetno soočila z novim trgovinskim sporom s Kitajsko.

EU je pred kratkim že sprožila postopek proti Kitajski, da bi lahko v prihodnosti uvedla carine na kitajske električne avtomobile. Kitajsko obtožuje prikritega subvencioniranja kitajskih proizvajalcev. Ti da lahko zato svoje izdelke ponujajo po nižjih cenah kot proizvajalci električnih avtomobilov v EU, kar škoduje domači industriji. Vendar veliko podatkov kaže, da je cenovna prednost predvsem posledica tehnične prednosti kitajskih proizvajalcev.

V nasprotju s pričakovanji evropski proizvajalci niso navdušeni nad zamislijo o sankcioniranju Kitajske. Razlog za to je njihova odvisnost od kitajskega znanja in izkušenj. Predvsem na področju tehnologije akumulatorjev so proizvajalci v EU in Nemčiji odvisni od Kitajske. Pri tehnološkem razvoju zaostajajo več let. Predvideva se, da Kitajska ne bo preprosto sprejela kazenskih carin na svoje izdelke, ampak se bo odzvala v škodo proizvajalcev v EU.

Električni avtomobili so prav tako ključno vprašanje v trgovinskem sporu z ZDA. Zakon o zmanjšanju inflacije v ZDA subvencionira nakup električnega avtomobila, vendar le, če so akumulatorji vsaj delno izdelani v ZDA. Predpisani delež se sčasoma povečuje. S tem naj bi spodbudili proizvodnjo v ZDA in vračanje delovnih mest iz tujine.

Vendar so evropski proizvajalci zaradi tega v slabšem položaju. Sporazum, ki naj bi evropskim proizvajalcem električnih avtomobilov zagotovil tudi dostop do ameriškega trga, predvideva visoke delovne standarde pri proizvodnji akumulatorjev. To pomeni, da bi morala EU po drugi strani uvesti delovne predpise za države, iz katerih pridobiva surovine, in bi jih morala biti sposobna tudi nadzorovati. V primeru kršitev ZDA grozijo s sankcijami proti EU. EU to odločno zavrača.

Pikantno pri tem je, da je šele pred kratkim propadel sporazum o prosti trgovini z državami Mercosurja, ker je EU vztrajala pri uvedbi sankcij za zadevno latinskoameriško državo, če bi ta kršila evropske trajnostne cilje. Podobno kot ZDA v odnosu do EU je tudi Bruselj menil, da ima pravico postavljati pogoje.

Trgovinski spor se za EU odvija v zelo neprimernem času. Zaradi sankcij proti Rusiji, napada na Severni tok in s tem povezanega povečanja stroškov energije je EU ogromno izgubila glede konkurenčnosti. Posledice sankcij so v jedro gospodarstva močno prizadele zlasti Nemčijo. Hkrati se stopnjuje trgovinska vojna s Kitajsko.

Bruselj se je doslej pridružil Washingtonu tudi pri uresničevanju njegovih zahtev v EU. Medtem ko si Francija prizadeva za samostojno, od ZDA neodvisno politiko do Kitajske, je predvsem Nemčija pripravljena brezpogojno slediti Washingtonu, tudi v nasprotju z lastnimi gospodarskimi interesi in za ceno prikrajšanja lastnega prebivalstva. EU tako vodi vse bolj prepoznavno gospodarsko vojno na treh frontah: proti Rusiji, Kitajski in tudi proti ZDA.

https://test.rtde.tech/wirtschaft/185026-eu-us-gipfel-handelskrieg-mit-den-usa-flammt-wieder-auf/, 26. oktobra 2023

Objavljeno v EU, Finance, Politika, Vojna, ZDA | Komentiraj

Analiza fotografij iz zraka: kaj ameriška vojska dovaža v Evropo prek Bremerhavna

Na začetku tega leta sem se znašel v situaciji, da nisem imel kje objavljati. Na obzorju so se sicer kazale nekakšne napol perspektive, a se mi je večkrat zgodilo, da sem prevedel kak članek, s katerim nisem imel kam in mi je ostal na zalogi neobjavljen. Prisotni članek je iz februarja 2023.

Na širokem nabrežju v Bremerhavnu lepo zložena: na stotine vojaških vozil ameriške vojske, ki jih zaradi vojne v Ukrajini pošiljajo čez Atlantik. Kaj prihaja v Evropo? Analizirali smo, kaj se vali v arzenale ali na fronto.

Ameriška vojska zaradi vojne v Ukrajini trenutno v Evropo prek Bremerhavna dovaža na tisoče vojaških vozil.

Vsak teden na polotoku ABC, ki ga uporabljajo samo Američani, privežejo mogočne transportne ladje in vsakič raztovorijo na stotine kosov vojaškega blaga, ki se razporedi na širokem pomolu.

V dneh in tednih, ki sledijo, vozila večinoma oker barve, včasih temno pobarvana eno za drugim odpeljejo na nizkih transporterjih.

Kakšen material dovažajo ZDA v Evropo? Naš fotograf Wolfhard Scheer je impozantne vrste vojaške opreme fotografiral iz zraka, naše uredništvo pa jih je analiziralo.

Po raztovarjanju 264-metrske ladje “Endurance” (prihod 10. februarja) in 289-metrske “Leroy A. Mendonca” (24. februarja) je bilo 28. februarja 2023 na 100.000 kvadratnih metrov velikem polotoku ABC mogoče razbrati naslednje vrste vozil (pred njimi je vedno število kosov):

89 Oshkosh M978 Heavy Expanded Mobility Tactical Truck (HEMTT): Te cisterne, ki jih proizvaja podjetje Oshkosh (Wisconsin), držijo približno 10 000 litrov goriva vsaka. Njihova skupna masa znaša 34 ton, dolge so 10,2 metra, njihova skupna masa znaša 34 ton, poganja pa jih motor z močjo 450 KM. Izdelovali so jih med letoma 1982 in 2020. Veliko so jih uporabljali v prvi in drugi iraški vojni.

89 Modularni sistem za gorivo (MFS): Ti moduli cistern so nameščeni na tovornjakih ali prikolicah. Vsak od njih vsebuje 9464 litrov goriva in je kombiniran s črpalkami. Tovornjak s prikolico lahko prevaža do 18.927 litrov goriva in tako vojaška vozila polni z gorivom daleč od običajne infrastrukture.

55 Oshkosh M-ATV: ATV je kratica za terensko vozilo. To oklepno terensko vozilo je v proizvodnji od leta 2009. V Afganistanu in vojni v Iraku je nadomestilo vozila Humvee, ki posadk niso ustrezno varovala pred obstreljevanjem, minami in pastmi. Tehta več kot 11 ton in lahko sprejme štiri pehotne vojake in strelca. Vozilo je lahko opremljeno z orožjem kalibra do 12,7 milimetra na vrtljivi lafeti. Vozilo Oshkosh M-ATV naj bi stalo 485.000 dolarjev (približno 456.000 evrov).

28 Cougar MRAP: MRAP je kratica za Mine Resistant Ambush Protected-Vehicle (proti minam odporno zaščitno vozilo). V vojni v Iraku in Afganistanu so cougarji preživeli številne napade z minskimi pastmi, ne da bi člani posadke umrli. Zato so vozila MRAP nadomestila vozila humvee, ki so se pogosto uporabljala v preteklosti. Vozilo ponuja prostor za dva voznika in štiri popolnoma opremljene pehotnike. En primerek naj bi stal 475.000 dolarjev (približno 447.000 evrov).

24 HMMWV (“Humvee”): HMMWV (High Mobility Multipurpose Wheeled Vehicle, na kratko HMMWV, običajno imenovano Humvee) je izjemno terensko vozilo, izdelovali so jih med letoma 1985 in 2010. Vozilo Humvee je dolgo veljalo za sodobni džip in delovnega konja ameriških oboroženih sil. V asimetričnih vojnah na Bližnjem vzhodu s številnimi pastmi in zasedami je nudil premalo zaščite za posadko. Zato so ga nadomestila sodobnejša oklepna vozila. Humvee ponuja prostor za do deset potnikov, tehta 2,4 tone in ga poganja 6,2-litrski dizelski motor.

9 Cougar 6×6 MRAP: To je podaljšana različica vozila Cougar MRAP (glej zgoraj) s tremi osmi. Ponuja prostor za deset popolnoma opremljenih pehotnih vojakov. V Bremerhavnu je bilo mogoče videti predvsem različice za reševanje in zdravljenje ranjencev. Cougar 6×6 naj bi stal 644.000 dolarjev (605.450 evrov).

5 M2 Bradley IFV pehotno bojno vozilo: IFV pomeni “pehotno bojno vozilo”. Ameriška vojska uporablja to pehotno bojno vozilo od leta 1981. Ponuja prostor za deset vojakov – vključno s sedmimi pehotniki, ki jih lahko po izkrcanju podpirajo z orožjem na krovu. ZDA so v Bremerhaven s projektom “Arc Integrity” že pripeljale 60 tankov te vrste. Po nepotrjenih informacijah naj bi jih prepeljali na ameriško lokacijo “Coleman Barracks” v Mannheimu. Tam ima ameriška vojska eno največjih ameriških skladišč za vojaško opremo zunaj ZDA. Leta 2017 so ZDA sporočile, da je tu shranjen material za sile za hitro posredovanje v Vzhodni Evropi.

1 oklepno reševalno vozilo M88A2 Hercules: na svetu je 629 primerkov tega tanka. Njegov 12-valjni dizelski motor ima 1050 KM. Opremljen je z žerjavom, zato lahko izvleče in vleče druge tanke, težke do 70 ton.

1 oklepno vozilo za medicinsko evakuacijo M113: M113 je lahek oklepni transporter. Na voljo je v več različicah. V Bremerhavnu ga je bilo mogoče prepoznati kot medicinski tank.

1 helikopter Boeing-Vertol CH-47 (“Chinook”): CH-47, ki je v uporabi od leta 1962, je bil dolgo najpomembnejši transportni helikopter ameriške vojske in se je uporabljal na vseh vojnih prizoriščih z ameriško udeležbo, na primer v vietnamski vojni. Dolg je 30 metrov in lahko prevaža 12 700 kilogramov tovora.

Vir: Christian Lindner na https://www.nordsee-zeitung.de/Bremerhaven/Luftbild-Analyse-Was-die-US-Armee-derzeit-via-Bremerhaven-nach-Europa-bringt-122122.html

 

Objavljeno v NATO, Politika, Ukrajina, Vojna, ZDA | Komentiraj

Izčrpanost

Georg Rammer

 

“Anketa: Večina Nemcev meni, da so vse stranke nesposobne”, so julija pisali časopisi. Stranki FDP so kompetentno reševanje nujnih težav države zaupali trije odstotki vprašanih, Zelenim in AfD osem odstotkov, SPD deset; CDU, najmočnejša stranka, je dosegla le dvanajst odstotkov. Nesposobna? Ne. “Predstavniki ljudstva” ne upoštevajo tistih, katerih naloge naj bi izpolnjevali in katerih interese naj bi zastopali.

Ko ljudje prisluhnejo politikom  – pa naj gre za Baerbockovo, Scholza, Merza ali Lindnerja – in jih ocenijo po njihovih dejanjih, ugotovijo, da ti niso zavezani potrebam in interesom ljudi, ki delajo, da bi preživeli: “Ljudem, ki nimajo delnic podjetij, niso lastniki stanovanjskih hiš, ne pričakujejo dediščine. Ljudem, ki jim neto dohodek pomeni isto kot mesečni proračun” (Julia Friedrichs). In tudi ne po volji državljanov, ki namesto Leopardov 2, kasetnih bomb, lovcev F-16, manevrirnih raket ali drugih “gamechangers” (za čigavo igro pravzaprav gre?) za Ukrajino zahtevajo mirovna pogajanja. Kancler Scholz je moteče mirovne aktiviste med nastopom na münchenskem trgu Marienplatz s hudomušnim sarkazmom označil za “padle angele, ki prihajajo iz pekla”.

Za politične funkcionarje je skladnost z interesi ameriškega kapitala postala državotvorni razlog. Drag ameriški plin, pridobljen s frackingom, je po njihovem mnenju prav tako nujen del boja za varstvo podnebja kot krvavi premog iz Kolumbije; preiskave terorističnega dejanja proti Severnemu toku 2 ostajajo državna skrivnost. Kitajska se iz naše podaljšane delovne mize spreminja v glavnega sovražnika, zato tja pošiljajo nemške vojaške ladje. V čigavem interesu, v čigavem imenu? Tem politikom ni treba razlagati, zakaj se Nemčija udeležuje vojne in zakaj “mora Ukrajina v tej vojni zmagati” (finančni minister Lindner) – to je naloga našega petega orožja, vojne propagande vodilnih svobodnih, “prostovoljno glajhšaltanih” medijev (Andreas Zumach).

Je to polemika? Po podatkih Deutschlandtrenda je julija le 14 odstotkov Nemcev zahtevalo več orožja za Ukrajino. Pravijo, da je najpomembnejša naloga države socialna pravičnost v družbi. Po raziskavi Forse za nemško združenje javnih uslužbencev le 27 odstotkov vprašanih meni, da je država zmožna izpolnjevati svoje naloge. Ugled politikov dosega najnižjo točko s 14 odstotki podpore. Celo v bogati deželi Baden-Württemberg le slaba četrtina prebivalcev meni, da zeleno-črna deželna vlada opravlja svoje naloge. Zaupanje v “usposobljenost za prihodnost” vseh strank, zastopanih v deželnem parlamentu, se giblje med 19 (Zeleni) in šestimi odstotki (FDP).

V čigavem imenu torej deluje politična elita? Zaupanje, da bodo zvezna vlada in stranke reševale nujne, eksistenčne probleme v interesu prebivalstva, se približuje nevarnemu minimumu. Naj gre za zdravstveno varstvo, dostopna stanovanja, varne pokojnine, socialno pravičnost ali grožnjo vojne in podnebne katastrofe – med ljudmi ni optimizma niti pri enem teh vprašanj. Socialna kohezija, možnosti za prihodnost mladih? Skoraj ni čutiti nobenega zaupanja. Kaj z nami počnejo vojna, propagandno poročanje, zanikanje in zavračanje vsake mirovne pobude? V kombinaciji z lastno politično nemočjo se velika večina ne boji le vse bolj negotovega gospodarskega položaja, temveč tudi razpoloženja, ki ga družboslovci opisujejo kot “izčrpanost”.

Dokazi za to diagnozo se kopičijo. Reprezentativna študija inštituta Rheingold je ugotovila “razpršen osnovni občutek ogroženosti in razpoloženje konca sveta”. Grožnja je namreč dejanska in če spremljate dnevne novice, kljub napornim poskusom njenega izrinjanja komaj kdo zaupa v prihodnost  – še posebej zato, ker na koncu predora ni videti luči. Po raziskavi, ki je bila opravljena med mladimi v sedmih velikih evropskih državah, jih le 22 odstotkov verjame, da bodo nekoč živeli bolje kot njihovi starši. Korona, vojna, gospodarsko nazadovanje v kombinaciji z občutkom nemoči: človek nima vpliva na politiko in na korakanje v katastrofo. Po mnenju družboslovca Klausa Hurrelmanna celotna družba trpi za nekako posttravmatsko stresno motnjo. Zdi se, kot da je priporočilo ameriškega možganskega trusta Rand Corporation iz leta 2019, da je treba Rusijo uničiti in spraviti na kolena s “pretiranim raztezanjem in neuravnoteženostjo”, Nemčijo in EU prizadelo v povsem drugačnem smislu: veliko ljudi je izčrpanih in duševno destabiliziranih ter zato odprtih za radikalne (lažne) rešitve z desne.

Med mladimi so strokovne študije ugotovile velik porast tesnobe in depresije. Temelji za to so bili postavljeni že v času korone z zapiranjem šol in izolacijo ob popolnem zanemarjanju psihosocialnih posledic. In nikakor ni mogoče predvideti, da bi bila koalicija pripravljena ter zmožna ustvariti perspektive za mir in zadovoljive življenjske pogoje za vse namesto delniških pokojnin, olajšav za korporacije in norih zneskov za ponovno oborožitev.

Ali znanost pozna rešitev? Na videz nemočna priporočila psihologov nikakor niso razlog za optimizem: opredeljevati več skupnih, pozitivnih ciljev, bolj razvijati občutek za skupnost (“mi”), najti velike pripovedi. To se sliši enako brez substance kot govor nemškega predsednika v Herrenchiemseeju ali pozivi političnih kadrov k nenadnim udarnim spremembam. Toda tudi na analizah temelječi predlogi za izboljšanje gospodarskega in socialnega položaja ne prinašajo rešitev. Zgolj pozivi in zahteve koaliciji: pihanje v veter. Te politike ne pesti pomanjkanje idej in domišljije, temveč pomanjkanje volje, da bi kaj storili za ljudi, za katerih blaginjo naj bi se zavzemali, kot so prisegli.

Tisti, ki ponujajo navidez hitre rešitve za grozeče katastrofe, so šarlatani. Kljub temu bi bilo treba razviti vsaj orientacijske točke za oblikovanje svetovnega reda, v katerem bo dobro življenje mogoče za vse. Morda bi lahko naslednja načela predstavljala podlago za skupno solidarno delovanje:

  • Vojna nikoli ni rešitev in nikoli brez alternative.
  • Uveljaviti je treba Ustanovno listino Združenih narodov, ne pa “svetovnega reda, ki temelji na pravilih” kot prevlade Zahoda.
  • Evropa se mora demokratizirati in emancipirati od svetovnega vladarja, ZDA.
  • Namesto politike v interesu kapitala mora nova zunajparlamentarna opozicija uveljaviti politiko za ljudi.
  • BRICS in države svetovnega juga so v tem procesu zaveznice.

 

Prevedeno s https://www.ossietzky.net/artikel/erschoepfung/

Objavljeno v Politika | Označeno , | 2 komentarja

Ustanovni manifest “Zavezništva Sahre Wagenknecht – Za razumnost in pravičnost”

V Nemčiji je prišlo do ustanovitve nove stranke na – človek komaj verjame – levem političnem polu. V nadaljevanju je prevod ustanovitvenega manifesta. Morda se bodo še komu pocedile sline …

Naša država ni v dobrem stanju. Vlada že leta ne upošteva želja večine. Namesto da bi nagrajevali uspešnost, je prišlo do prerazporeditve od delavnih k zgornjim desettisočim. Namesto da bi vlagali v kompetentno državo in dobre javne storitve, so politiki izpolnjevali želje vplivnih lobijev in tako izpraznili javno blagajno. Namesto spoštovanja svobode in raznolikosti mnenj se širi avtoritarni slog politike, ki bi rad državljanom narekoval, kako naj živijo, se grejejo, razmišljajo in govorijo. Vlada pri številnih vprašanjih deluje naključno, kratkovidno in preprosto nesposobno. Brez novega političnega začetka sta ogrožena naša industrija in srednji razred.

Mnogi ljudje so izgubili zaupanje v državo in se ne čutijo več zastopani od nobene od obstoječih strank. Upravičeno imajo občutek, da ne živijo več v državi, kakršna je bila Zvezna republika [Nemčija]. Zaskrbljeni so za svojo prihodnost in prihodnost svojih otrok. Želijo si odgovorne politike za ohranitev naših gospodarskih prednosti, socialno ravnovesje in pravično porazdelitev blaginje, za mirno sožitje narodov in ohranitev naših naravnih temeljev življenja.

Bündnis Sahra Wagenknecht – Für Vernunft und Gerechtigkeit” – Zavezništvo Sahre Wagenknecht – Za razumnost in pravičnost – je bilo ustanovljeno, da bi pripravilo novo stranko, ki bo tem ljudem ponovno dala glas. Zavzemamo se za vrnitev razuma v politiko. Nemčija potrebuje močno, inovativno gospodarstvo in socialno pravičnost, mir in pošteno trgovino, spoštovanje osebne svobode državljanov ter odprto kulturo razprave. Potrebuje zanesljive politike, ki so zavezani tem ciljem.

Člani združenja podpirajo naslednja načela in cilje, ki bodo odločilni tudi za novo stranko:

  • Gospodarska racionalnost

Naša država ima še vedno trdno industrijo in uspešen, inovativen srednji razred. Vendar so se splošni pogoji v zadnjih letih močno poslabšali. Naša javna infrastruktura je v sramotnem stanju za vodilno industrijsko državo. Skoraj noben vlak ne vozi pravočasno, pacienti, ki so vključeni v javno zdravstveno zavarovanje, čakajo mesece na pregled pri specialistu, manjka na tisoče učiteljev, mest v vrtcih in stanovanj. Razpadajoče ceste in mostovi, območja brez signala in počasen internet, preobremenjene uprave in neuporabni predpisi otežujejo življenje zlasti malim in srednje velikim podjetjem. Nemški šolski sistem s 16 različnimi učnimi načrti, prevelikimi razredi in zgodnjo selekcijo otrokom iz manj premožnih družin odreka izobraževalne in življenjske možnosti, hkrati pa ne izpolnjuje naloge usposabljanja kvalificiranih delavcev, ki jih gospodarstvo nujno potrebuje. Ker so ruske sankcije in domnevna podnebna politika nenadoma podražili energijo, naši državi grozi izguba pomembnih industrijskih panog in več sto tisoč dobro plačanih delovnih mest. Številna podjetja razmišljajo o selitvi proizvodnje v tujino. Obstoj drugih je ogrožen.

Politika, na katero vplivajo in jo kupujejo korporacije, ter neuspeh protimonopolnih organov so ustvarili tržno gospodarstvo, v katerem številni trgi ne delujejo več. Pojavile so se prevladujoče velike korporacije, premočne finančne skupine, kot je Blackrock, in vsiljivi digitalni monopoli, kot so Amazon, Alphabet, Facebook, Microsoft in Apple, ki vsiljujejo svoj davek vsem drugim udeležencem na trgu, spodkopavajo konkurenco in uničujejo demokracijo. Sedanja inflacija je v veliki meri tudi posledica nedelovanja trga, ki ga je povzročila prevelika gospodarska moč.

Prizadevamo si za inovativno gospodarstvo s pošteno konkurenco, dobro plačanimi varnimi delovnimi mesti, visokim deležem ustvarjanja vrednosti v industriji, pravičnim davčnim sistemom in močnim srednjim razredom. Da bi to dosegli, želimo omejiti tržno moč in razdružiti prevladujoče korporacije. Kjer so monopoli neizogibni, je treba naloge prenesti na neprofitne ponudnike. Nemška industrija je hrbtenica naše blaginje in jo je treba ohraniti. Potrebujemo več tehnologij prihodnosti, ponovno izdelanih v Nemčiji, več skritih prvakov, ne manj.

Da bi preprečili gospodarsko nazadovanje naše države, so potrebne obsežne naložbe v izobraževalni sistem, javno infrastrukturo ter kompetentno in učinkovito upravo. Potrebujemo prihodnja sredstva za spodbujanje inovativnih domačih podjetij in zagonskih podjetij, ne pa milijardnih subvencij za čezmorske korporacije. Nemčija kot država z močnim izvozom in revna s surovinami potrebuje zunanjo gospodarsko politiko, ki se namesto novih blokov in stopnjujočih se sankcij osredotoča na stabilne trgovinske odnose s čim več partnerji ter zagotavlja oskrbo s surovinami in poceni energijo.

Spremembe svetovnega podnebja in uničevanje naših naravnih virov preživetja so resni izzivi, ki jih oblikovalci politike ne smejo prezreti. Vendar pa resna podnebna in okoljska politika zahteva iskrenost: oskrbe Nemčije z energijo ni mogoče zagotoviti samo z obnovljivimi viri energije v okviru današnjih tehnologij. Slepi aktivizem in nepremišljeni ukrepi ne pomagajo podnebju, temveč ogrožajo našo gospodarsko substanco, dražijo življenje ljudi in spodkopavajo sprejemanje razumnih ukrepov za varstvo podnebja v javnosti. Najpomembnejši prispevek države, kot je Nemčija, v boju proti podnebnim spremembam in degradaciji okolja je razvoj ključnih inovativnih tehnologij za podnebno nevtralno in naravi prijazno gospodarstvo prihodnosti.

  • Socialna pravičnost

Neenakost se v naši državi povečuje že leta. Na milijone ljudi trdo dela, da bi sebi in svojim družinam zagotovili dobro življenje. Oni so tisti, ki vzdržujejo delovanje naše družbe in plačujejo velik del davkov. Namesto da bi v zameno bili deležni ustreznega spoštovanja in socialne varnosti, je njihovo življenje v zadnjih desetletjih postalo čedalje bolj negotovo in težavno. Kljub temu, da so zaposleni za poln delovni čas, mnogi s svojimi prihodki komaj preživijo. Obljube o napredku socialnega tržnega gospodarstva ne veljajo več; osebna blaginja je že dolgo spet odvisna predvsem od socialnega statusa staršev. Koncentracija bogastva v Nemčiji je danes tako visoka kot pred začetkom prve svetovne vojne, ko je v Berlinu še vladal cesar. Medtem ko korporacije tudi v času krize izplačujejo rekordne dividende, so čakalne vrste pri brezplačnih kuhinjah vse daljše.

Tudi tisti, ki so dolga leta delali in vplačevali v sistem socialne varnosti, so že po enem letu brezposelnosti obravnavani kot prosilci. Ker ni vrtcev in ker je naša družba vse prej kot družinam prijazna, starši samohranilci in njihovi otroci še posebej pogosto živijo v revščini, ki ni postala nič bolj znosna zaradi preimenovanja programa Hartz IV v “dohodek državljanov”. Na milijone starejših ljudi po dolgem delovnem obdobju ne more uživati v pokoju, saj so njihove pokojnine poniževalno nizke. Stanovanja, bolnišnice, ustanove za oskrbo, zdravniške ordinacije in številne druge pomembne socialne ustanove so se in se še vedno prodajajo lovcem na dobiček. Od takrat stroški naraščajo, medtem ko kakovost storitev za večino ljudi pada.

Želimo ustaviti razpadanje socialne kohezije in politiko preusmeriti v skupno dobro. Naš cilj je pravična družba dosežkov z resnično enakimi možnostmi in visoko stopnjo socialne varnosti. Visoko produktivno gospodarstvo potrebuje usposobljene in motivirane delavce. Predpogoji za to so plače, odvisne od uspešnosti, varna delovna mesta in dobri delovni pogoji. To velja tudi za delavce v storitvenih poklicih, ki so za našo družbo prav tako pomembni kot dobri inženirji in tehniki mehatronike. Da bi preprečili znižanje plač, je treba ponovno okrepiti zavezo uporabe kolektivnih pogodb in olajšati njihovo splošno veljavnost. Hkrati naša država potrebuje zanesljivo socialno varstvo, ki zmanjšuje strahove glede prihodnosti in varuje pred socialnim zlomom v primeru bolezni, brezposelnosti in starosti. Treba je ustaviti privatizacijo in komercializacijo eksistenčnih storitev, na primer na področju zdravstva, oskrbe ali stanovanj; v teh sektorjih morajo imeti prednost neprofitni ponudniki. Potreben je pravičen davčni sistem, ki bo razbremenil osebe z nizkimi dohodki in preprečil velikim korporacijam in zelo bogatim posameznikom, da bi se izognili svojemu pravičnemu deležu pri financiranju skupnosti.

Osebna blaginja ne sme biti vprašanje družbenega izvora, temveč rezultat marljivosti in prizadevanj posameznika. Vsak otrok ima pravico do odkrivanja in razvijanja svojih talentov.

  • Mir

Naša zunanja politika je v tradiciji zveznega kanclerja Willyja Brandta in sovjetskega predsednika Mihaila Gorbačova, ki sta razmišljanju in delovanju v logiki hladne vojne nasprotovala s politiko popuščanja napetosti, usklajevanja interesov in mednarodnega sodelovanja. Načeloma zavračamo reševanje sporov z vojaškimi sredstvi. Nasprotujemo temu, da se vse več sredstev namenja za orožje in vojno opremo, namesto da bi jih namenili za izobraževanje naših otrok, raziskave okolju prijaznih tehnologij ali naše zdravstvene in varstvene ustanove. Jedrsko oboroževanje in zaostrovanje konfliktov med jedrskimi silami ogrožata preživetje človeštva in ju je treba ustaviti. Prizadevamo si za novo obdobje razreševanja in nove pogodbe o razorožitvi in skupni varnosti. Bundeswehr ima nalogo braniti našo državo. Za to nalogo mora biti ustrezno opremljen. Zavračamo napotitev nemških vojakov v mednarodne vojne ter njihovo namestitev na ruski meji ali v Južnokitajskem morju.

Vojaška zveza, katere vodilna sila je v zadnjih letih v nasprotju z mednarodnim pravom napadla pet držav in v teh vojnah ubila več kot milijon ljudi, vzbuja občutke ogroženosti in obrambne reakcije ter tako prispeva k svetovni nestabilnosti. Namesto instrumenta moči za doseganje geopolitičnih ciljev potrebujemo obrambno zvezo, ki spoštuje načela Ustanovne listine ZN, si prizadeva za razorožitev in se ne zavezuje k ponovnemu oboroževanju ter v kateri se članice srečujejo kot enakopravne. Evropa potrebuje stabilno varnostno arhitekturo, ki mora dolgoročno vključevati tudi Rusijo.

Naša država si zasluži samozavestno politiko, ki v središče postavlja blaginjo svojih državljanov in se zaveda, da se interesi ZDA včasih zelo razlikujejo od naših interesov. Naš cilj je neodvisna Evropa suverenih demokracij v večpolarnem svetu in ne novo blokovsko soočenje, v katerem se Evropa drobi med ZDA in vse bolj samozavestnim novim blokom okoli Kitajske in Rusije.

  • Svoboda

Želimo oživiti demokratično odločanje, razširiti demokratično soodločanje in zaščititi osebno svobodo. Zavračamo desničarske ekstremistične, rasistične in nasilne ideologije vseh vrst. Cancel culture, pritiski v konformizem in vse večje oženje spektra mnenj so nezdružljivi z načeli svobodne družbe. Enako velja za nov politični avtoritarizem, ki si domišlja, da bo vzgajal ljudi in urejal njihov življenjski slog ali jezik. Obsojamo poskuse celovitega nadzora in manipulacije z ljudmi s strani korporacij, tajnih služb in vlad.

Priseljevanje in sožitje različnih kultur sta lahko obogatitev. Vendar to velja le, dokler je pritok omejen na obseg, ki ne obremenjuje naše države in njene infrastrukture, ter dokler se aktivno spodbuja in uspešno izvaja vključevanje. Vemo: cene za povečano konkurenco za dostopna stanovanja, delovna mesta z nizkimi plačami in neuspešno integracijo ne plačujejo predvsem tisti, ki so na sončni strani življenja. Tisti, ki so v svoji domovini politično preganjani, so upravičeni do azila. Vendar pa migracije niso rešitev problema revščine v našem svetu. Namesto tega potrebujemo pravične svetovne gospodarske odnose in politiko, ki si prizadeva za več možnosti v matičnih državah.

Družba, katere najmočnejše akterje vodi le motivacija, da iz denarja ustvarijo več denarja, vodi v vse večjo neenakost, uničevanje naravnih virov in vojne. Temu se zoperstavljamo z idejami duha skupnosti, odgovornosti in povezanosti, ki jim želimo s spremembo razmerij moči ponovno dati priložnost. Naš cilj je družba, v kateri ima skupno dobro prednost pred sebičnimi interesi in v kateri ne zmagujejo prevaranti in hazarderji, temveč tisti, ki se trudijo in opravljajo dobro, pošteno in solidno delo.

 

Objavljeno v Politika | Označeno , | 1 komentar

Medtem ko je svet osredotočen na Bližnji Vzhod, se je v Avdjejevki začelo dogajati

Zelo dober komentar, po mojem skromnem mnenju vsaj.

Objavljeno v Alexandre Robert, Ukrajina, Video, Vojna | Označeno | Komentiraj

Alexandre Robert o morebitnem Izraelskem kopenskem napadu na Gazo

V končni fazi bo odločilo to, kaj je kdo pripravljen žrtvovati: Standard, ali preživetje?

Objavljeno v Alexandre Robert, Video, Vojna | Komentiraj

mRNA injekcije ne bodo več potrebne. Dovolj bo nazalni sprej, ali pa še to ne.

Med plandemijo se je zgodilo marsikaj takega, česar nikakor ne smemo ne pozabiti, ne odpustiti. Ko so se po dolgem času pojavila opozorila glede Covida, sem si torej vzel čas in malo raziskal, kaj je bilo na tem področju novega, medtem ko se je svet ukvarjal z drugimi problemi.

Beri naprej

Objavljeno v Zdravstvena tiranija, Znanost in tehnologija | 1 komentar

Hamasov masaker na glasbenem festivalu

Če zadnjega tedna niste preživeli v kaki divjini brez internetne povezave (če je to sploh še možno), veste o čem govorim. Hamas je napadel nek glasbeni festival, ki je potekal v bližini meje z Gazo. Ne bi bil niti najmanj presenečen, če bi se izkazalo, da ga je organiziral prav Hamas. Kakorkoli. Wall Street Journal se je potrudil in na podlagi videoposnetkov iz družbenih omrežij naredil rekonstrukcijo tega neljubega in obžalovanja vrednega dogodka:

Prosim, bodite pozorni na odlomek od 3:32 do 3:38. Tule je celoten video:

Wall Street Journal je začel kopirati od 1:41 dalje. In, hm… Od kod se je vzel tisti Izraelski tank pri 2:10? Presodite sami. Po internetu že itak kroži daleč preveč teorij na to temo in ne bi rad prispeval še ene.

Objavljeno v Video, Vojna | Komentiraj

Kratka zgodovina bližnjevzhodnega konflikta v pesmi

Kdo nastopa oziroma kdo pobija koga

Nina Paley je kasneje naredila še musical v tem stilu

Če lahko prispevam še moje skromno mnenje: Nekdo je tule zamešal Staro Zavezo in kataster.

Objavljeno v Glasba, Video | Označeno | Komentiraj

Illichova “Medicinska Némezis”

Tu in tam človek naleti na pisanje z ugotovitvami, ki ti dajo misliti. Mednje sodi gotovo knjiga filozofa in duhovnika Ivana Illicha (1926-2002) “Medicinska Némezis”, izšla davnega leta 1975 (v pomoč pri razumevanju: Némezis je grška boginja pravične jeze, tudi maščevanja). Po naključju vem, da je v pripravi slovenski prevod, a se mi zdi umestno opozoriti na nekaj temeljnih motivov. Pri tem se bom naslonil na blog avstrijskega zdravnika in medicinskega zgodovinarja dr. Gerda Reutherja, objavljen na https://tkp.at/2023/10/07/ivan-illich-ueber-die-wiederkehr-einer-autoritaeren-feudalgesellschaft-mit-medizinischen-mitteln/.

 

Reuther začne takole: Nobenih apokaliptičnih jezdecev, zemlje, ki se odpira, kuge in jedrskega pekla, ki bi človeštvo pripeljali na rob propada. Ne, svet se spreminja samo v bolniško posteljo. Najprej virtualno s “testnimi bolniki”, nato pa v resnici z žrtvami zdravljenja. To je mogoče zaradi popolnoma iracionalnega verovanja v medicino, ki je tuja biologiji. V tej luči se medijska in družbena histerija zadnjih let pokaže kot realni napredek – seveda ne na bolje, ampak na slabše, celo na katastrofo. Vračanje fevdalizma se ne bo zgodilo z vojaško prisilo, ampak z medicinskimi sredstvi. Medicina čedalje bolj prežema vse pore življenja, a to ne pomeni, da postajata družba ali posameznik v njej bolj zdrava.

Zdravje postaja socialni atribut: privilegij za novo plemstvo (politike, medicinski establišment, pravnike, menedžerje itd.; ste kje zasledili, da je kak politik umrl od kovida?), za množice pa medicinska podrejenost. Reuther pravi: “Za splošen napad na družbo svobodnih državljanov je bila potrebna le “nova elita znanstvenih nadzornikov, ki želijo ves svet upravljati kot bolniški oddelek”. Ta nova “medicinska duhovščina” nato odloča o tem, “kaj je bolezen, kdo je ali bi lahko bil bolan in kaj je treba storiti zanj”. Nejasni testi in finančno donosni ukrepi nadomestijo skrb in podporo za samozdravljenje. “Nevernike, ki zavračajo zakramente rednega obveznega zdravljenja, bodo neusmiljeno preganjali.” Kot nekoč lepra, gobavost, je zdaj korona čarobna beseda.

Sklicevanje na dostopnost vseh storitev za vse nima samo svetle plati. Dobrega počutja in dolgoživosti ne povečuje vedno več zdravil. “Svet optimalnega splošnega zdravja je (…) svet z minimalnimi in le občasnimi medicinskimi posegi.” Illich meni, da so najboljše zdravstvene razmere v tistih družbah, “ki so sposobne zmanjšati posege strokovnjakov na minimum”. Resnično zdravje za največje število ljudi ni posel. Takoj ko gre v socialnem sistemu za veliko denarja, pa zdravje večine prebivalstva ni več pomembno.

Objavljeno v Svetovni gospodarski forum, Zdravstvena tiranija | Komentiraj