Tu in tam človek naleti na pisanje z ugotovitvami, ki ti dajo misliti. Mednje sodi gotovo knjiga filozofa in duhovnika Ivana Illicha (1926-2002) “Medicinska Némezis”, izšla davnega leta 1975 (v pomoč pri razumevanju: Némezis je grška boginja pravične jeze, tudi maščevanja). Po naključju vem, da je v pripravi slovenski prevod, a se mi zdi umestno opozoriti na nekaj temeljnih motivov. Pri tem se bom naslonil na blog avstrijskega zdravnika in medicinskega zgodovinarja dr. Gerda Reutherja, objavljen na https://tkp.at/2023/10/07/ivan-illich-ueber-die-wiederkehr-einer-autoritaeren-feudalgesellschaft-mit-medizinischen-mitteln/.
Reuther začne takole: Nobenih apokaliptičnih jezdecev, zemlje, ki se odpira, kuge in jedrskega pekla, ki bi človeštvo pripeljali na rob propada. Ne, svet se spreminja samo v bolniško posteljo. Najprej virtualno s “testnimi bolniki”, nato pa v resnici z žrtvami zdravljenja. To je mogoče zaradi popolnoma iracionalnega verovanja v medicino, ki je tuja biologiji. V tej luči se medijska in družbena histerija zadnjih let pokaže kot realni napredek – seveda ne na bolje, ampak na slabše, celo na katastrofo. Vračanje fevdalizma se ne bo zgodilo z vojaško prisilo, ampak z medicinskimi sredstvi. Medicina čedalje bolj prežema vse pore življenja, a to ne pomeni, da postajata družba ali posameznik v njej bolj zdrava.
Zdravje postaja socialni atribut: privilegij za novo plemstvo (politike, medicinski establišment, pravnike, menedžerje itd.; ste kje zasledili, da je kak politik umrl od kovida?), za množice pa medicinska podrejenost. Reuther pravi: “Za splošen napad na družbo svobodnih državljanov je bila potrebna le “nova elita znanstvenih nadzornikov, ki želijo ves svet upravljati kot bolniški oddelek”. Ta nova “medicinska duhovščina” nato odloča o tem, “kaj je bolezen, kdo je ali bi lahko bil bolan in kaj je treba storiti zanj”. Nejasni testi in finančno donosni ukrepi nadomestijo skrb in podporo za samozdravljenje. “Nevernike, ki zavračajo zakramente rednega obveznega zdravljenja, bodo neusmiljeno preganjali.” Kot nekoč lepra, gobavost, je zdaj korona čarobna beseda.
Sklicevanje na dostopnost vseh storitev za vse nima samo svetle plati. Dobrega počutja in dolgoživosti ne povečuje vedno več zdravil. “Svet optimalnega splošnega zdravja je (…) svet z minimalnimi in le občasnimi medicinskimi posegi.” Illich meni, da so najboljše zdravstvene razmere v tistih družbah, “ki so sposobne zmanjšati posege strokovnjakov na minimum”. Resnično zdravje za največje število ljudi ni posel. Takoj ko gre v socialnem sistemu za veliko denarja, pa zdravje večine prebivalstva ni več pomembno.