Namesto uvoda: morda se še spomnete fanatičnih feministk na ameriških univerzah, ki so našle posnemovalke/sotrpinke tudi pri nas? Morda bo spodnji tekst razkril nekaj ozadja …
Ali je “levo-liberalno” okolje v resnici reakcionarni razred, ki služi vladajočim? Sta njegova politična korektnost in boj za enakost v resnici le farsa, da njegovim pripadnikom ne bi bilo treba govoriti o prerazdelitvi? Američanka Catherine Liu v svoji knjigi The Tenants of Virtue (Ki so vzeli v najem krepost) trdi, da je to vprašanje zelo aktualno: “How a New Class Camouflages Itself with Morality and Betrays Solidarity” (Kako se novi razred maskira z moralo in izdaja solidarnost).
Gre za razredni boj od zgoraj, ki ga vodi razred, ki je sam zaposlen in odvisen, vendar se identificira z interesi kapitala in jih zastopa. Ravno s tem razredom se v svoji knjigi ukvarja Catherine Liu, profesorica na Kalifornijski univerzi v Irvinu. Po študiji ameriškega sociološkega para Barbare in Johna Ehrenreicha iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja ta razred imenuje “poklicni menedžerski razred” (na kratko PMC). Drugi model za Liujino analizo je znamenita študija “Die Angestellten” nemškega sociologa Siegfrieda Kracauerja iz leta 1930.
Liu prevzema opredelitev poklicnega menedžerskega razreda, ki jo je podal Ehrenreich: [to so] “plačani intelektualni delavci, ki niso lastniki proizvodnih sredstev in katerih glavno funkcijo v družbeni delitvi dela lahko na splošno opišemo kot reprodukcijo kapitalistične kulture in kapitalističnih razrednih odnosov” (str. 23).
Povedano nekoliko manj sociološko: profesionalni menedžerski razred zagotavlja nadaljnje delovanje kapitalizma, tako praktično kot ideološko. To pomeni, da odvisni delavski razredi (nerad govorim o delavskem razredu, ker ga je težko razmejiti. Ali je uradnik na uradu za registracijo avtomobilov delavec?) ne dobijo “neumnih” idej, temveč razvijejo ali ohranijo miselnost, ki zagotavlja ohranitev kapitalističnega sistema. To pomeni, da ne postanejo preveč odporni in samozavestni ter ne postavljajo – z vidika kapitala – “nerazumnih” zahtev.
Cathrine Liu se jasno in nedvoumno predstavlja kot socialistka, ki se bori proti kapitalističnemu sistemu. In očitno je zelo jezna na PMC:
“Upam, da bom s kritiko PMC prek polemičnega opisa njegove morale oslabila njegov vpliv na način političnega razmišljanja. Cilj moje kritike je vrnitev k socialistični politiki in socialističnim politikam, ki so jih miselni voditelji PMC nekoč potisnili na obrobje in so z zgodovinskima predsedniškima kampanjama Bernieja Sandersa v letih 2016 in 2020 spet postale vidne” (str. 23).
PMC je kot razred “brezupno reakcionaren”
Liu vidi liberalni PMC kot pravo oviro za temeljne družbene spremembe v smislu družbene enakosti:
“Medtem ko je desnica trdovratna ovira za gospodarsko preureditev in obsežno prerazdelitev, pa je v resnici liberalni PMC tisti, ki stoji na poti politični revoluciji, potrebni za oblikovanje drugačne družbe in sveta, v katerem je osrednjega pomena dostojanstvo navadnih ljudi in delavskega razreda. (…) Želi igrati krepostnega socialnega junaka, vendar je kot razred brezupno reakcionaren. Interesi PMC so zdaj bolj kot kdaj koli prej povezani z njegovimi korporativnimi gospodarji kot z bojem večine Američanov, katerih trpljenje služi le kot kulisa za prostovoljno delo elite PMC.” (str. 30-31). […]
“Namesto da bi se osredotočila na gospodarske prekrške, je nastajajoča elita PMC pod Obamo preganjala spolne zločine – ne na delovnem mestu, temveč v univerzitetnih kampusih – z vnemo, ki jo liberalci namenjajo vsaki politiki, ki odvrača pozornost od gospodarske redistribucije. […] Zakaj Obamova administracija ni poslala uradnega pisma ‘Dear Colleague’ investicijskim bankirjem in finančnim svetovalcem in jih opozorila, naj svojim strankam ne pomagajo pri izmikanju milijardnim davkom?” (str. 92 in 99).
Vir: https://www.nachdenkseiten.de/?p=100893#more-100893 Skrajšani prevod L.P.