Podnebne spremembe so posledica sončnih ciklusov, ne pa CO2

Med večje prevare zadnjih 20-30 let vsekakor sodi  ponarejena skrb za okolje, izražena v demonizaciji toplogrednih plinov, zlasti CO2, kot krivca za domnevno rast temperatur na Zemlji. Posledice te politike ‒ za politiko gre, ne za znanost – plačujemo vsi preko emisijskih kuponov. Genialna finta za prodajo nečesa, česar ni ‒ pravice do onesnaževanja ‒ je medtem že utečen mehanizem za redistribucijo denarja od spodaj navzgor, od manj premožnih k bogatejšim. Dr. Peter F. Mayer piše o nezaželeni, objavljeni in umaknjeni študiji na to temo; umik študije je pripisati njeni “krivoverski” naravi in ugotovitvam, ki so v jasnem nasprotju z vsiljevanim “konsenzom”, po katerem je krivec za “rast” temperatur en sam ‒ CO2 ‒ in ki zdaj že služi glavnemu cilju globalne finačne elite, režiranju lakote oz. zmanjševanju števila ljudi na Zemlji. Manipulacija je jasno razvidna npr. iz obeh spodnjih meteoroloških kart, kjer druga z rdeče obarvano podlago v Nemčiji sugerira vročino, čeprav gre v resnici za nižje temperature.

Na podnebje na Zemlji temeljno vplivata dva dejavnika: v prvi vrsti sonce in njegovo sevanje, v drugi pa vsebina in struktura ozračja. Vpliv sonca je za red velikosti večji od vpliva ozračja. Tudi tu je več parametrov, ki določajo temperaturo in se nenehno spreminjajo.

Za Milankovićeve cikluse vemo. Njihov vpliv na menjavanje hladnih in toplih obdobij povzema avstrijski Centralni inštitut za meteorologijo in geodinamiko takole: “Potek Milankovićevih ciklusov kaže, da so zlasti za zadnja štiri topla obdobja (pogovorno imenovana medledene dobe) značilni presenetljivi severni poletni radiacijski maksimumi. Povečan časovni interval zadnjih 50.000 let, ki se začne z vrhuncem zadnje hladne dobe (ledene dobe), pojasnjuje prehod v sedanje toplo obdobje.”

Na temperaturo seveda zelo vpliva razdalja med Soncem in Zemljo, od tega, kateri deli Zemlje prejmejo več sevanja in dalj časa, pa je odvisna porazdelitev temperature. Poročevalec Parlamenta EU  je predvčerajšnjim med enim od parlamentarnih glasovanj o zelenem sporazumu čisto resno trdil, da se zaradi CO2 Evropa segreva dvakrat hitreje kot preostali svet, za 2,2 stopinje.

Toda nadaljujmo z resno znanostjo. Zemlja se giblje okoli Sonca in ne obratno, kot je dokazal že Galileo, s čimer je kršil “znanstveno soglasje”. Zato so ga skenslali in zaprli.

Sončni ciklus

Orbite planetov so eliptične, Sonce pa se nahaja v enem od središč. Očitno je, da Sonce zaradi neenakomerne porazdelitve mase, ki jo povzročajo planeti, ne more stati na mestu, temveč kroži okoli skupnega masnega središča sončnega sistema, baricentra. S tem dobimo novo komponento, ki dodatno in morda precej pomembno vpliva na povprečno temperaturo na Zemlji.

Sporna točka je, koliko to kroženje Sonca okoli baricentra spreminja intenzivnost sevanja, ki doseže Zemljo.

24.junija 2019 je v reviji Scientific Reports, ki jo je objavila založba Nature Research, katere del je tudi revija Nature, izšla študija na to temo. Študijo je opravila skupina z univerz v Združenem kraljestvu in ustanove v Azerbajdžanu, objavila pa profesorica Valentina Žarkova in soavtorji pod naslovom Oscilacije osnovne linije sončnega magnetnega polja in sončnega obsevanja na tisočletni časovni skali. Študija, ki je bila medtem umaknjena, je bila na voljo na https://www.nature.com/articles/s41598-019-45584-3.

Njen povzetek se glasi:

Nedavno odkrite dolgoročne oscilacije magnetnega polja sončnega ozadja, povezane z dvojnimi dinamo valovi, ki nastajajo v notranjih in zunanjih plasteh Sonca, kažejo, da se bo sončna aktivnost v naslednjih treh desetletjih (2019-2055) usmerila v sodobni veliki minimum, podoben Maunderjevemu. Po drugi strani pa rekonstrukcija celotnega sončnega sevanja kaže, da se je od Maunderjevega minimuma skupno sončno sevanje (TSI) v povprečju ciklusa povečalo za vrednost približno 1-1,5 Wm^-2 , kar je tesno povezano s povečanjem osnovne (povprečne) zemeljske temperature. Da bi razumeli ta dva nasprotujoča si trenda, smo izračunali zbirno krivuljo variacij magnetnega polja dvojnega dinama za sto tisoč let nazaj, kar nam je omogočilo potrditi močna nihanja sončne aktivnosti v rednih (11 let) in nedavno poročanih velikih (350-400 let) sončnih ciklusih, ki so posledica delovanja dvojnega sončnega dinama. Poleg tega smo z uporabo filtra za povprečenje, s katerim smo zabrisali velike oscilacije enajstletnih ciklusov, odkrili oscilacije osnovne črte (ničelne črte) magnetnega polja s periodo 1950 ± 95 let (superveliki ciklus). Ugotovljeno je, da zadnji minimum osnovnih oscilacij sovpada z velikim sončnim minimumom (Maunderjevim minimumom), ki se je zgodil pred začetkom sedanjega supervelikega ciklusa. Od takrat je osnovna magnituda počasi naraščala proti maksimumu pri 2600, ki mu je sledil upad in minimum pri ~3700. Ta nihanja osnovnega sončnega magnetnega polja so povezana z dolgotrajnim inercialnim gibanjem Sonca okoli baricentra sončnega sistema in so tesno povezana s povečanjem sončnega sevanja in zemeljske temperature v zadnjih dveh stoletjih. Ta trend se bo predvidoma nadaljeval tudi v naslednjih šestih stoletjih, kar lahko privede do nadaljnjega naravnega povečanja zemeljske temperature za več kot 2,5 °C do leta 2600.

Študija je dokazovala, da povprečno povečanje globalne temperature za 1 °C od predindustrijske dobe ni posledica človeških emisij toplogrednih plinov, temveč dejstva, da se razdalja med Zemljo in Soncem s časom spreminja, saj Sonce kroži okoli baricentra, masnega središča sončnega sistema. V pojasnilu Scientific Reports o umiku je bilo navedeno, da to ni bilo pravilno. (podčrtal L.P.) Razlike v razdaljah med Soncem in Zemljo, izračunane v članku, naj bi znašale kar 0,016 AU (astronomske enote) ali 2 393 600 kilometrov.

Če so ugotovitve in izračuni študije Žarkove pravilni, potem so vsi ukrepi za zmanjšanje CO2, zeleni dogovor in vsi drugi podobni programi neučinkoviti in zato tudi nesmiselni in škodljivi.

Potrditev z nadaljnjimi študijami

Nova preliminarna objava profesorice Valentine Žarkove zdaj potrjuje, da so njene ugotovitve, objavljene l. 2019, pravilne. V študiji so bile izmerjene dejanske efemeride dnevnih razdalj med Zemljo in Soncem. Efemeride so vrednosti položajev premikajočih se astronomskih objektov glede na ustrezen priročen astronomski koordinatni sistem.

Spremembe razdalj med Soncem in Zemljo do 0,016 AU, določene v umaknjenem članku, so bile potrjene z efemeridami S-E. Zato je bil članek Zharkova et al, 2019, umaknjen brez kakršne koli tehtne utemeljitve! Umik potrjuje, da je bilo delo res inovativno.

Trenutni hallstattski ciklus 2100-2200 let, ki se je začel v času Maunderjevega minimuma (1645-1715) in se zdaj nadaljuje do leta 2700, pomeni, da se Sonce trenutno giblje proti Zemlji. To bo povzročilo dodatno segrevanje Zemlje in drugih planetov s strani Sonca, kar lahko pojasni opaženo zvišanje temperatur na Zemlji in drugih planetih.

Povezave:

• Preprint dokumenta “Sončna aktivnost, sončno obsevanje in temperatura Zemlje” na https://arxiv.org/ftp/arxiv/papers/2008/2008.00439.pdf.
• Dodatek 1 – razdalje S-E iz efemerid na https://solargsm.com/wp-content/uploads/2020/08/Appendix-1.pdf
• Dodatek 2 – spremembe sončnega sevanja na podlagi teh sprememb razdalj na https://solargsm.com/wp-content/uploads/2020/07/Appendix-2.pdf.

Opomba: zapis se naslanja na članek dr. Petra F. Mayerja  https://tkp.at/2023/07/14/klimawandel-als-folge-der-sonnenzyklen-statt-co2-studie-unerwuenscht-und-zurueckgezogen/

Prevod in adaptacija L.P.