Izčrpanost

Georg Rammer

“Anketa: Večina Nemcev meni, da so vse stranke nesposobne”, so julija pisali časopisi. Stranki FDP so kompetentno reševanje nujnih težav države zaupali trije odstotki vprašanih, Zelenim in AfD osem odstotkov, SPD deset; CDU, najmočnejša stranka, je dosegla le dvanajst odstotkov. Nesposobna? Ne. “Predstavniki ljudstva” ne upoštevajo tistih, katerih naloge naj bi izpolnjevali in katerih interese naj bi zastopali.

Ko ljudje prisluhnejo politikom  – pa naj gre za Baerbockovo, Scholza, Merza ali Lindnerja – in jih ocenijo po njihovih dejanjih, ugotovijo, da ti niso zavezani potrebam in interesom ljudi, ki delajo, da bi preživeli: “Ljudem, ki nimajo delnic podjetij, niso lastniki stanovanjskih hiš, ne pričakujejo dediščine. Ljudem, ki jim neto dohodek pomeni isto kot mesečni proračun” (Julia Friedrichs). In tudi ne po volji državljanov, ki namesto Leopardov 2, kasetnih bomb, lovcev F-16, manevrirnih raket ali drugih “gamechangers” (za čigavo igro pravzaprav gre?) za Ukrajino zahtevajo mirovna pogajanja. Kancler Scholz je moteče mirovne aktiviste med nastopom na münchenskem trgu Marienplatz s hudomušnim sarkazmom označil za “padle angele, ki prihajajo iz pekla”.

Za politične funkcionarje je skladnost z interesi ameriškega kapitala postala državotvorni razlog. Drag ameriški plin, pridobljen s frackingom, je po njihovem mnenju prav tako nujen del boja za varstvo podnebja kot krvavi premog iz Kolumbije; preiskave terorističnega dejanja proti Severnemu toku 2 ostajajo državna skrivnost. Kitajska se iz naše podaljšane delovne mize spreminja v glavnega sovražnika, zato tja pošiljajo nemške vojaške ladje. V čigavem interesu, v čigavem imenu? Tem politikom ni treba razlagati, zakaj se Nemčija udeležuje vojne in zakaj “mora Ukrajina v tej vojni zmagati” (finančni minister Lindner) – to je naloga našega petega orožja, vojne propagande vodilnih svobodnih, “prostovoljno glajhšaltanih” medijev (Andreas Zumach).

Je to polemika? Po podatkih Deutschlandtrenda je julija le 14 odstotkov Nemcev zahtevalo več orožja za Ukrajino. Pravijo, da je najpomembnejša naloga države socialna pravičnost v družbi. Po raziskavi Forse za nemško združenje javnih uslužbencev le 27 odstotkov vprašanih meni, da je država zmožna izpolnjevati svoje naloge. Ugled politikov dosega najnižjo točko s 14 odstotki podpore. Celo v bogati deželi Baden-Württemberg le slaba četrtina prebivalcev meni, da zeleno-črna deželna vlada opravlja svoje naloge. Zaupanje v “usposobljenost za prihodnost” vseh strank, zastopanih v deželnem parlamentu, se giblje med 19 (Zeleni) in šestimi odstotki (FDP).

V čigavem imenu torej deluje politična elita? Zaupanje, da bodo zvezna vlada in stranke reševale nujne, eksistenčne probleme v interesu prebivalstva, se približuje nevarnemu minimumu. Naj gre za zdravstveno varstvo, dostopna stanovanja, varne pokojnine, socialno pravičnost ali grožnjo vojne in podnebne katastrofe – med ljudmi ni optimizma niti pri enem teh vprašanj. Socialna kohezija, možnosti za prihodnost mladih? Skoraj ni čutiti nobenega zaupanja. Kaj z nami počnejo vojna, propagandno poročanje, zanikanje in zavračanje vsake mirovne pobude? V kombinaciji z lastno politično nemočjo se velika večina ne boji le vse bolj negotovega gospodarskega položaja, temveč tudi razpoloženja, ki ga družboslovci opisujejo kot “izčrpanost”.

Dokazi za to diagnozo se kopičijo. Reprezentativna študija inštituta Rheingold je ugotovila “razpršen osnovni občutek ogroženosti in razpoloženje konca sveta”. Grožnja je namreč dejanska in če spremljate dnevne novice, kljub napornim poskusom njenega izrinjanja komaj kdo zaupa v prihodnost  – še posebej zato, ker na koncu predora ni videti luči. Po raziskavi, ki je bila opravljena med mladimi v sedmih velikih evropskih državah, jih le 22 odstotkov verjame, da bodo nekoč živeli bolje kot njihovi starši. Korona, vojna, gospodarsko nazadovanje v kombinaciji z občutkom nemoči: človek nima vpliva na politiko in na korakanje v katastrofo. Po mnenju družboslovca Klausa Hurrelmanna celotna družba trpi za nekako posttravmatsko stresno motnjo. Zdi se, kot da je priporočilo ameriškega možganskega trusta Rand Corporation iz leta 2019, da je treba Rusijo uničiti in spraviti na kolena s “pretiranim raztezanjem in neuravnoteženostjo”, Nemčijo in EU prizadelo v povsem drugačnem smislu: veliko ljudi je izčrpanih in duševno destabiliziranih ter zato odprtih za radikalne (lažne) rešitve z desne.

Med mladimi so strokovne študije ugotovile velik porast tesnobe in depresije. Temelji za to so bili postavljeni že v času korone z zapiranjem šol in izolacijo ob popolnem zanemarjanju psihosocialnih posledic. In nikakor ni mogoče predvideti, da bi bila koalicija pripravljena ter zmožna ustvariti perspektive za mir in zadovoljive življenjske pogoje za vse namesto delniških pokojnin, olajšav za korporacije in norih zneskov za ponovno oborožitev.

Ali znanost pozna rešitev? Na videz nemočna priporočila psihologov nikakor niso razlog za optimizem: opredeljevati več skupnih, pozitivnih ciljev, bolj razvijati občutek za skupnost (“mi”), najti velike pripovedi. To se sliši enako brez substance kot govor nemškega predsednika v Herrenchiemseeju ali pozivi političnih kadrov k nenadnim udarnim spremembam. Toda tudi na analizah temelječi predlogi za izboljšanje gospodarskega in socialnega položaja ne prinašajo rešitev. Zgolj pozivi in zahteve koaliciji: pihanje v veter. Te politike ne pesti pomanjkanje idej in domišljije, temveč pomanjkanje volje, da bi kaj storili za ljudi, za katerih blaginjo naj bi se zavzemali, kot so prisegli.

Tisti, ki ponujajo navidez hitre rešitve za grozeče katastrofe, so šarlatani. Kljub temu bi bilo treba razviti vsaj orientacijske točke za oblikovanje svetovnega reda, v katerem bo dobro življenje mogoče za vse. Morda bi lahko naslednja načela predstavljala podlago za skupno solidarno delovanje:

• Vojna nikoli ni rešitev in nikoli brez alternative.
• Uveljaviti je treba Ustanovno listino Združenih narodov, ne pa “svetovnega reda, ki temelji na pravilih” kot prevlade Zahoda.
• Evropa se mora demokratizirati in emancipirati od svetovnega vladarja, ZDA.
• Namesto politike v interesu kapitala mora nova zunajparlamentarna opozicija uveljaviti politiko za ljudi.
• BRICS in države svetovnega juga so v tem procesu zaveznice.

Prevedeno s https://www.ossietzky.net/artikel/erschoepfung/