NVIDIA A100 je trenutno najzmogljivejša grafična procesna enota. Zelo veliko se uporablja v umetni inteligenci in sicer kot umetna nevronska mreža.
Čip, ki so ga razvili Kitajski znanstveniki se imenuje ACCEL (All-Analogue Chip Combining Electronics and Light). Zadeva je zaenkrat še v laboratorijski fazi. Kljub temu, da je približno 3000-krat hitrejši on A100, porabi 4 milijonkrat manj električne energije, proizveden pa je s pomočjo poceni 180 nanometrske tehnologije. Za primerjavo, TSMC proizvaja 3 nanometerske čipe.
Vse skupaj se sliši precej neverjetno, a s tehničnega stališča je možno. Pri celi stvari je bistveno to, da so Kitajci uporabili tehnologiji, ki sta za umetne nevronske mreže najbolj primerni.
Kot prvo so za prenos infomacij uporabili svetlobo in ne električnega toka. Človeški možgani vsebujejo približno 100 milijard nevronov in 100 bilijonov povezav, ker je 1000-krat več. Podobno je tudi pri umetnih nevronskih mrežah. Pri njih je povezave s pomočjo svetlobe bistveno laže vzpostaviti kot s pomočjo elektrike. Svetlobni žarki se, za razliko od električnih povezav, lahko križajo med sabo.
Prav tako pomembno je to, da so za računanje namesto digitalne uporabili analogno metodo. Analogni računalniki se dandanašnji uporabljajo zelo redko, če sploh še. Po eni strani znajo računati tam na štiri, mogoče pet decimalk, po drugi strani pa so izredno hitri. Razlog za to je, da se v njih vse dogaja paralelno, tako kot v možganih. Verjetno bo najboljša ilustracija tega Bushev (Vannevar Bush, ne George W. Bush) Diferencialni analizator. Edina električna komponenta so bili elektromotorji ki so ga poganjali, vse ostalo je bilo mehansko. Programirati ga je bilo mogoče s pomočjo nekakšnih imbus ključev. Z njegovo pomočjo so računali topniške tabele, prehodne pojave v električnih vezjih in omrežju, sisteme za vodenje raket in še marsikaj drugega. Zgrajen je bil leta 1927, v uporabi pa tam nekje do 1950tih. Takole je stvar zgledala:
Diferencialni analizator je nastopal celo v filmih (od 2:08 dalje). Pri 6:15 je verjetno edini posnetek njegovega delovanja, skupaj z zvokom.
V desetletjih, ki so sledila, so namesto mehanskih začeli uporabljati elektronske analogne računalnike. Programiranje je bilo izredno zahtevno, programi pa so zgledali približno tako kot špageti iz električnih žic. Nič čudnega torej ni, da nikoli niso postali popularni tako kot prenosniki, tablice in telefoni.
OK, vrnimo se nazaj. Torej: Pred skoraj 100 leti je bil imbus programabilen analogen mehanski računalnik za praktične namene popolnoma uporaben. Še bolj to velja za elektronske analogne računalnike izpred dobrega pol stoletja. In če namesto elektronk uporabimo moderen silicijev čip… presodite sami.
Analogen pristop definitivno je tisto, kar bo umetno inteligenco pognalo naprej in to bistveno dlje, kot se nam trenutno zdi mogoče. Digitalna tehnologija nevronsko mrežo računa. Analogna jo oponaša. In tega se ne zavedajo samo Kitajci. Več o tem od Sabine Hossenfelder:
Sabine ne zgleda ravno navdušena nad razvojem stvari, jaz pa tudi ne. Umetna inteligenca trenutno ni ravno najbolj pametna stvar tega sveta, ima pa nekaj zelo zaskrbljujočih lastnosti:
- nikoli se ne utrudi
- nikoli ne izgubi koncentracije
- nikoli ne pozabi svojega urjenja, ne glede kako zlonamerno bi lahko bilo