Trenutno se vsi množični mediji ukvarjajo z Ukrajino, Rusijo, Izraelom in Gazo. To pa ne pomeni, da vojne v Afriki niso važne. Izguba Francoske Afrike, naprimer, je zgleda imela kar resen vpliv na Macrona, sodeč po njegovih nedavnih odštekanih izjavah. Orlov pravi, da je tip kar naenkrat začutil resno potrebo po tem, da posluša samega sebe, če ga že nihče drug noče poslušat.
Po Ruandskem genocidu leta 1994 je Ruando, vsaj za nekaj časa, srečala pamet. Oznaki “Hutu” in “Tutsi” sta izginili iz uradnih dokumentov in država je šla, vsaj za nekaj časa na pravo pot. Začeli so polagati optične kable kot zmešani in razvijati softversko industrijo. Če pogledate na Google Maps, Kigali zgleda dokaj spodobno, dobre ceste, vzdrževane hiše in podobno.
Predmestja Kigalija so v bistveno slabšem stanju, da o podeželju niti ne govorimo. Ampak, po zaslugi optičnih kablov in outsourcinga razvoja programske opreme je Ruanda vsaj dobila šanso. Kako malenkost bi lahko zaslužili tudi na račun turizma. Po Gooogle Maps sodeč, se jezero Kivu ne razlikuje kaj bistveno od Blejskega, Bohinjskega, Avstrijskih, Italijanskih in Švicarskih jezer.
Ampak, žal, Afrika kot Afrika. Vsaka velecivilizirana svetovna velesila, ki da kaj nase, se čuti dolžno zajebat vse, kar se v Afriki zajebat da. Toliko moja malenkost razume situacijo. Če hoče kdo izvedeti kaj več, ima Alexandre Robert kar precej za povedat o najnovejših napetostih med Ruando, Kongom in Burundijem: