Dr. Norbert van Handel
Pravzaprav smo želeli poslati “božični” telegram za miren konec leta 2023. Žal se čutimo prisiljene ponovno opozoriti na neskončna izkrivljanja letošnjega leta.
V raziskavi med 27 državami članicami je bila avstrijska zavrnitev EU najmočnejša. Le 42 odstotkov vprašanih je članstvo v EU ocenilo kot pozitivno. Ko se je Avstrija leta 1995 pridružila EU, je bila ta številka nekaj manj kot 67-odstotna! Zakaj se je to tako dramatično spremenilo?
Avstrija je želela mir v Evropi in pridružitev prostemu notranjemu trgu. Žal se je EU izrodila v instrument, ki se kot hobotnica vmešava v vse nacionalne odločitve. EU je postala institucija, ki je tesno povezana z Natom in sledi temu, kar želi Washington. Ukrajino – državo, ki ni članica – je podprla z milijardami iz sredstev držav članic EU, ne da bi vprašala prebivalce posameznih držav, ali si to želijo. Po našem mnenju gre za kršitev zakonodaje s strani Komisije Evropskega sveta in tudi Parlamenta, pri čemer nobeden od njiju ni legitimiran za to, če se temeljna načela odločno spremenijo. Poleg tega so bile z milijardami financirane tudi vse vrste orožja in oborožitvenih sistemov ter usposabljanje ukrajinskih vojakov, predvsem v sodelovanju z ZDA. Zdi se nam, da EU ni gospodarska institucija, temveč vojna institucija, česar si njene članice zagotovo ne želijo.
Predsednik Putin, ki se že desetletja zavzema za sodelovanje z Zahodom, je bil razglašen za hudobnega avtokrata. Zaradi dramatično napačne avstrijske politike nevtralnosti je Rusija Avstrijo (razumljivo) razglasila za sovražno državo od državne pogodbe iz leta 1955 in razglasitve nevtralnosti.
Mnogi menijo, da je bila avstrijska identiteta, ki so jo uničile sramotne pogodbe po prvi svetovni vojni, že drugič močno prizadeta. Seveda ni kriva le EU, temveč tudi vlada, ki je z evforičnim slinjenjem pri EU izdala samo jedro avstrijske identitete. Toda ne, ne želimo izstopa, temveč reformo v skladu s temeljnimi idejami ustanovnih očetov. Avstrijsko gospodarstvo, nekoč eno najbogatejših v EU, je zaradi tega utrpelo trajno neposredno in posredno škodo. To lahko razumejo le tisti, ki se na to področje dobro spoznajo.
Avstrija je seveda kriva sama: sankcije bi lahko kadar koli zavrnila. Poleg tega sta k propadu države v veliki meri prispevala tudi katastrofalna koronska politika sedanje vlade in načelo, po katerem država daje vse vsem, ki nekaj želijo, ne glede na to, ali to potrebujejo ali ne. Danes je avstrijski dolg na prebivalca, ki znaša približno 40.000,00 EUR, večji od dolga Grčije (približno 33.000,00 EUR). Je v Evropi še kakšna država, ki ima slabšo vlado?
Medtem ko madžarski premier Viktor Orban vse to priznava, poskuša EU na vsak način izsiljevati Madžarsko in ji odreči sredstva, ki ji pripadajo iz proračuna EU. Kakšen škandal! Ne glede na to nas študija Pisa sili, da za trenutek posvetimo pozornost naslednjemu: če na primer na Dunaju menijo, da so se učenci sposobni izobraževati v osnovnošolskih razredih z več kot desetimi različnimi jeziki, to kaže, kako temeljito nefunkcionalen je izobraževalni sistem. Avstrijci in verjetno tudi Nemci potrebujejo svoje nekdaj dobre nacionalne šole, pripadniki drugih kultur pa svoje, ki bi jih morali tudi sami financirati.
Politika priseljevanja je popolnoma spodletela. Povedati je treba, da ni v tej državi ničesar izgubil noben nezaželen priseljenec. Večkrat smo predlagali ustanovitev begunskih taborišč, tudi pri naših srednjeevropskih sosedih, v katerih bi morali združiti tiste priseljence, ki niso zaželeni, predvsem pa tiste, ki jih ni mogoče deportirati, dokler to ne bo mogoče. Poleg tega bi morali begunci, ki so dovolj premožni, tudi tisti iz Ukrajine, prispevati k življenjskim stroškom v Avstriji, drugim, ki tega ne zmorejo, pa bi bilo treba zagotoviti materialno pomoč (hrano, zdravila, oblačila, ogrevanje itd.).
Kar zadeva nezaželeno priseljevanje, lahko velja le absolutni “NE”. Nihče ne ve, ali se bosta Avstrija in seveda naši prijatelji v Nemčiji kdaj vrnili v stanje “pred korono” ali “pred Merklovo”. Vendar je najpomembnejše, da si za to prizadevamo.
Prosim vas, dragi bralci, da o tem razmišljate, ko boste preživljali advent in božič, upajmo, da v miru, obkroženi s svojimi najdražjimi. Žal vam ne moremo zaželeti ničesar več kot to, vendar vam to želimo iz srca in naj vas Bog blagoslovi.
Kdaj je torej Avstriji najbolje šlo?
Ko so imeli onega socialista za kanclerja, Kraiskega?
Avstrijska politika je bila znana po treznosti in premišljenosti že od državne pogodbe 1955 dalje, ki so jo izpogajali politiki različnih strank, zaprti med vojno. Če se prav spomnim, je bila Avstrija po BDP na začetku 60-tih nekako na istem kot Jugoslavija. Kreisky je bil samo eden v tej vrsti. Po njem so bili socialdemokrati več desetletij na oblasti, včasih tudi v koaliciji. Vse do 2000 in nekaj; na začetku tisočletja so uspešno izigrali trik zavarovalnic, ki so hotele uvesti tim. tretji steber, tj. lastno udeležbo, in hkrati oskubiti pokojninske sklade kot v Nemčiji. Avstrijci so nasprotno združili vse sklade, tako da so pokojnine vsaj do pred kratkim znašale več kot 90% zadnje plače! So pa že takrat sofinancirali te sklade iz proračuna. Wolfgang Schuessl, OVP, je bil takrat menda gospodarski minister oz. šef gospodarske zbornice (ne vem več natančno) in je s tem neuspehom končal politično kariero – tega mu kapital ni odpustil. ZAdnja leta se jim pa godi isto sranje kot Nemcem ali nam, politični vrh je samo za okras, v resnici pa hlapec kapitala.
A niso imeli Avstrijci najbolje urejeno priseljevalno politiko? Namreč, da so po odstotkovnem ključu enakomerno razporejali begunce po celi Avstriji.