mRNA injekcije ne bodo več potrebne. Dovolj bo nazalni sprej, ali pa še to ne.

Med plandemijo se je zgodilo marsikaj takega, česar nikakor ne smemo ne pozabiti, ne odpustiti. Ko so se po dolgem času pojavila opozorila glede Covida, sem si torej vzel čas in malo raziskal, kaj je bilo na tem področju novega, medtem ko se je svet ukvarjal z drugimi problemi.

COVID: Cepivo, ali “cepivo”?

Tam enkrat sredi plandemije je počasi začelo prihajati na dan, da mRNA injekcije ne preprečujejo okužbe. Proizvajalci so skupaj z zdravstvenimi oblastmi problem rešili tako, da so spremenili definicijo cepiva v slovarju in zakonodaji. Novo definicijo so seveda napisali tako, da je zajemala tudi mRNA injekcije. Vprašanje, ali je bilo to sploh cepivo, je torej vsekakor na mestu. V izogib nesporazumom in komplikacijam bomo v nadaljevanju uporabljali izraz “cepivo proti Covidu”, oziroma še bolje “cepivo” v narekovajih. Lahko bi to bilo lahko tudi marsikaj drugega, ampak to ni tema tega prispevka.

Kaj je pravzaprav mRNA in kako se je znašla v “cepivu”?

Zelo na kratko povedano: mRNA (“messenger RNA”) molekule skrbijo za komunikacijo znotraj žive celice in sporočajo celici kakšne proteine naj proizvaja. Življenje brez njih ne bi bilo mogoče. Torej, v čem je pravzaprav problem? Tule je kratka razlaga in animacija (ne, ni Alex Jones, ampak neka ugledna Avstralska univerza):

Na prvi pogled je vse lepo in prav. In v čem je pravzaprav problem? Od 00:30 dalje imamo razlago, kako mRNA iz “cepiva” sploh pride v celico. Normalno se to ne dogaja, mRNA ne gre ne ven, ne not in se hitro razgradi. V “cepivu” pa je mRNA zapakirana v lipidno ovojnico, ki se prebije v celico od zunaj. Potem se v celici sprosti iz ovojnice in celico pripravi do tega, da proizvaja virusne proteine. Te proteine imunski sistem prepozna in uniči. O tem, kaj se potem zgodi s celico, animacija molči, bi si pa človek predstavljal, da bi imunski sistem nad njo in njej podobnimi utegnil biti malo manj kot navdušen.

Čisto takole, po zdravi kmečki logiki, je tole ena hudo slaba ideja, milo rečeno. Če drugega ne, je to vabilo za avtoimune bolezni. Tega, ali “cepivo” dejansko povzroča avtoimune bolezni znanost še ne ve, ker se simptomi dostikrat pokažejo šele čez 5 ali 10 let.

Torej, če povzamem: Ni problem mRNA kot tak, problem je embalaža. mRNA “cepivo” je v bistvu neke vrste biološka varianta direktorske prevare. Lažno sporočilo od zunaj, ki celici posreduje škodljiva navodila.

Posledice

Ko je bilo “cepilne” kampanje in političnega pritiska na znanstvenike vsaj približno konec, so najpogumnejši med njimi začeli delati študije in objavljati rezultate. Ugotovili so kup stvari, presežne smrti med mladimi, nove in neznane oblike raka, pa to da je na vsako preprečeno hospitalizacijo prišlo 50 do 100 resnih poškodb zaradi cepiva. Tu ne govorimo o rdečici in bolečini na mestu vboda, ampak o hudih boleznih, invalidnosti in smrti. Lahko bi napisal kak prispevek samo o tem, ampak pustimo to zaenkrat. Posebej bi omenil samo to, da sta vsaj dve znanstveni študiji pokazali, da se v lipide zapakiran mRNA obdrži v telesu še mesece po tretjem “cepljenju”. Tak mRNA se prebije v vse dele telesa, tudi v možgane in koristno črevesno floro. To se sklada tudi z mojimi osebnimi izkušnjami. Vsi starejši ljudje, ki jih poznam in ki so bili cepljeni trikrat, so potrebovali mesece, da so po tretji dozi spet prišli k sebi. Vsi so imeli precej hude težave in to ne z enim notranjim organom, ampak z vsemi naenkrat. Zdravniki jim niso pomagali, niti niso tega nikamor javili. Statistike o teh zadevah enostavno ni, vsaj pri nas ne. O tem, kakšne bodo dolgoročne posledice, lahko samo ugibamo.

Nadaljevanje

V sredini letošnjega avgusta je Univerza Yale na svoji strani objavila novico, da so njihovi znanstveniki iznašli nov tip mRNA embalaže in si zanj izmislili neko težko izgovorljivo znanstveno ime in kratico: nanodelci iz poli(amin-ko-ester) polipleksa ali PACE. PACE je biokompatibilen in zelo prilagodljiv polimer, ki ne povzroča niti najmanjših vnetij na mestu vboda. Kasneje se je izkazalo, da je mRNA zapakiran na ta način možno poslati neposredno v pljuča s pomočjo nosnega spreja. Poskusi na miših so bili dosedaj uspešni.

Če bo šlo tako naprej, kmalu ne bo nobene potrebe več, da bi zlepa ali zgrda našpikali vsakega človeka posebej. Če bi se oblasti odločile, bi lahko enostavno začele zapakiran mRNA spuščati tam, kjer se zadržuje večje število ljudi. Ali pa jih naterat v kake plinske celice, ali kaj takega. Če kdo misli, da oblasti česa takega niso sposobne, naj prebere kako zgodovinsko knjigo.

Pojavljajo so tudi ideje, da bi spremenili človeški DNA. Kolikor vem, gre “v živo” to bolj težko, ni pa to nujno. V začetku leta so v “cepivih” odkrili kup čudnih stvari, a zaenkrat še nihče ne ve, čemu služijo – razen proizvajalcev, mogoče. Že zdaj pa je s pomočjo CRISPR tehnologije spreminjati gene prihodnjih generacij. He Džjankuj je leta 2019 to že naredil in si prislužil zapor. Genetski zapis umetno oplojenih dojenčic je spremenil tako, da sta postali odporni proti okužbi z virusom HIV. Vse lepo in prav, ampak vsak gen vpliva na več stvari. Dojenčici sta tako postali bolj občutljivi na gripo, ki je na Kitajskem bistveno bolj prisotna kot HIV. Zloglasni Svetovni Gospodarski Forum (WEF) je Džankujev poskus obsodil kot neskrupulozen in neodgovoren. Vsaka čast, ampak sodeč po njihovih javnih transhumanitičnih izjavah, je ta obsodba bolj posledica zavisti kot česa drugega. Poleg tega pa CRISPReraški znanstveniki pritiskajo naprej. Par najslabših idej, ki bi jih utegnili dobiti:

• Zmanjšanje človeške velikosti, teže in porabe, s čemer bi zmanjšali ogljični odtis. Sprememba ljudi iz vsejedcev v rastlinojedce. Ampak brez metana. In če to ne bo šlo, obvezna nošnja naprav za zajem metana. Narejenih iz reciklabilne in reciklirane plastike, seveda.
• “Popravilo” genetskih markerjev povezanih z družbeno nesprejemljivim mišljenjem in obnašanjem.
• Kontrola nad nataliteto in željo po razmnoževanju.
• Prepoved ali zahteva določenih genetsko pogojenih lastnosti v imenu enakosti, raznolikosti in vključevanja.

Seveda pa to ne pomeni, da si zgoraj omenjeni niso sposobni izmisliti česa še slabšega.

Ugibanje o prihodnosti

Bioetika se trudi, da bi bila vedno korak pred znanostjo, kar pomeni, da je dokaj dober pokazatelj tega, kam stvari peljejo. Sodeč po prizadevanjih določenih strokovnjakov s tega področja da bi moralno opravičili zgoraj omenjene slabe ideje, obstajajo vsi razlogi za zaskrbljenost. Tale članek je najbolj radikalen od vseh, na katere sem dosedaj naletel:

https://sci-hub.se/10.1111/bioe.12496

“Moral (bio)enhancement” oziroma “moralna (bio)izboljšava” je način, na katerega bi ljudi naredili bolj moralne s pomočjo biomedicinske tehnologije. “Ultimate harm” oziroma “dokončna škoda” je globalni dogodek, ki bi povzročil izumrtje ali ogroženost človeške vrste. Avtor kot primere navaja globalno segrevanje, terorizem in nepremišljene znanstvenike, ki povzročijo pandemijo. Avtorjeva predpostavka je, da bi bilo katastrofo možno preprečiti s pomočjo obvezne moralne bioizboljšave. Moralno bioizboljšani ljudje naj bi po njegovem veselo manjšali svoje ogljične odtise, teroristi bi postali ljudomili in empatični, znanstveniki pa bolj premišljeni.

Vsi prej našteti primeri (globalno segrevanje ipd) so bili s strani vladajoče kaste zlorabljeni za umetno ustvarjanje množične histerije in zaostrovanje kontrole nad ljudmi. Treba je torej predpostaviti, da bi bila v praksi vsaka potencialna “dokončna škoda” zlorabljena na podoben način, moralna bioizboljšava pa bi ljudi naredila bolj plašne, lahkoverne in poslušne.

Avtor se seveda s tem ne ukvarja. Pomemben del članka je posvečen vprašanju, kako zagotoviti, da bi res vsak, čisto vsak, dobil svojo dozo. Pri tem ne spregleda niti morebitnih novoodkritih plemen iz Amazonske džungle, tako, za vsak slučaj, da se ne bi radikalizirala v teroriste. Na koncu pride do zaključka, da bi moral biti program obvezne moralne bioizboljšave izpeljan v tajnosti. Taki tajnosti, da še vladajoča kasta ne bi vedela zanj.