Maxim Goldarb
V današnjem svetu se ne spopadajo več samo države ali Zahod in Vzhod: danes smo priče in udeleženci spopada dveh sistemov – novega, ki ga vodijo transnacionalne korporacije na podlagi špekulativnega kapitala, in tradicionalnega, ki ga predstavljajo države in njihovi voditelji, državniki. Novi sistem nima veliko prostora v mejah običajne državne strukture; potrebuje planet, na katerem vladajo poslovne korporacije, sedanje meje držav se zabrisujejo, človeška družba je združena pod eno oblastjo in razdeljena na kondicionirane kaste. Ta bitka sistemov se prav zdaj bije v moji domovini, v Ukrajini.
Šefi krutega poslovnega sveta bodo skrčili človeško “čredo” v skladu s poslovnimi in okoljskimi interesi. Zavoljo preprostosti predlagam, da se novi sistem imenuje “transšpekulanti”, tradicionalni sistem pa “etatisti”. Transšpekulanti so že zdavnaj našli lepo ime zase – “globalisti”. Vendar po mojem mnenju ne ustreza povsem njihovi naravi transnacionalnih roparjev in naravi nastalega superkapitala (ki na podlagi špekulativnih pričakovanj in špekulacij na borznih in podobnih trgih bajno zasluži, ne da bi proizvedel kakršen koli resnični proizvod).
Na splošno so se transšpekulanti naučili odlično uporabljati te ali one všečne besede in imena za manipuliranje z javno zavestjo: liberalno-demokratične vrednote (v resnici gre za sistem meril-norm-pravil, ki se nasilno in prisilno širijo in izvajajo po vsem svetu, pri čemer se odstranjuje individualno iz posameznika, zgodovine in razumevanja lastnega mesta v življenju; o tem več v nadaljevanju); zahodna kultura; ekoaktivisti; svobodna družba; svoboda govora; enakost spolov in drugo.
“Liberalna demokracija je zahodni relikt iz minevajoče enopolarne epizode v zgodovini. Je drevo brez korenin, ki nima možnosti, da bi vzdržalo vihar,” piše češki novinar Ivan Hoffman.
“Ta koncept pravzaprav ni niti liberalen niti demokratičen. Ni niti vrednostno utemeljen in je v resnici liberalno-demokratična diktatura. Liberalna demokracija je samo sebe razglasila za politični ideal. Liberalna demokracija je kot hiša brez temeljev, kot drevo brez korenin, ki nima možnosti, da bi vzdržalo nevihto. Je tudi najbolj revna različica kapitalizma v zgodovini.”
Hoffmann nadaljuje:
“Liberalna demokracija je opustila nacionalno, regionalno in državno enotnost ter se zanesla na atomizacijo družbe. Države brez jasnih meja, brez pravne suverenosti in gospodarskih pristojnosti, nekatere celo v položaju zaničevanja vrednega obrobja, so se soočile s transnacionalnimi špekulanti, gospodarsko konkurenco brez pravil in propadajočo svetovno logistiko. Ponujene so nam le površne fraze in dolgi slogani. Izkazalo se je, da je liberalna demokracija, ki danes prevladuje v našem političnem toku, osredotočena izključno na tehnologijo moči/oblasti in je opustila avtonomijo, tradicijo in samozadostnost, pa tudi solidarnost, svobodo in pravičnost. V imenu liberalne demokracije se sistematično kratijo državljanske svoboščine, ljudem se vsiljujejo nerealni eksperimenti, vzporedno pa se vsa področja življenja urejajo z birokratskimi metodami, saj aktiven, neodvisen, “neukročen” posameznik za liberalno demokracijo pomeni izgubljen dobiček. Država v imenu liberalne demokracije duši demokracijo, se zanaša na cenzuro in samocenzuro, zavrača iskanje javnega konsenza v okviru odprte demokratične razprave z utišanjem kritikov in sama postaja glavna pošast.”
Nekaj o izrazih, ki jih uporabljajo transšpekulanti. Torej, liberalno-demokratične vrednote, vsiljene državam in narodom – kot že omenjeno, “pravi” koncepti vzgoje, identitete, samoidentifikacije, vključno s spolom, dobrim in zlim. Pri tem jih agresivno, uvajajo načrtno in kategorično, ne da bi upoštevali zgodovino držav prejemnic, njihovo vero, kulturo, splošno sprejete norme vedenja in dojemanja; skoraj vedno so v nasprotju z lokalnimi temelji.
Globok namen tega je izbrisati človeško individualnost, zabrisati samoidentifikacijo, ločiti določeno osebo od njenega naroda in skupnih zgodovinskih, kulturnih in duhovnih vrednot, jo zmesti in zasuti z valom nepotrebnih in pogosto lažnih informacij celo o tako navidez očitnih pojmih, kot so spol, fakes. Čemu vse to? Vse je banalno: z izgubljenimi in zmedenimi je veliko lažje upravljati. Takšni ljudje ne bodo branili svojega ozemlja, svoje preteklosti, svojih možnosti, pravic in perspektiv, svoje države.
“Atomizacija človeške družbe”, kot točno pripominja Hoffman. Glavni cilj transšpekulantov, pa naj se sliši še tako filmsko-fantastično, je osvojitev svetovnih bogastev, to pa je mogoče doseči z osvojitvijo določenih držav, na ozemlju katerih se ta bogastva nahajajo; z drugimi besedami, s spremembo državno-teritorialne strukture sveta, ki je bila vzpostavljena pred več kot 200 leti. Transšpekulanti in transnacionalne korporacije, ki jih vodijo, so prerasli državne meje; želijo več. Ogromna finančna sredstva, ki večinoma niso zavarovana, želijo zamenjati za realna sredstva: vodo, zemljo, fosile. Tudi Mark Twain je dejal: “Vlagaj v zemljo – ne proizvajajo je več.”
Svojega delovanja ne želijo usklajevati z nacionalnimi vladami. Ne želijo biti več odvisni od kljubovalnega človeštva – tako z okoljskega kot z gospodarskega vidika. To je njihov drugi cilj, za katerega želijo prevzeti nadzor. Prihodnji svetovni red bi moral biti v očeh transšpekulantov videti kot strogo diferenciran kastni model z možnostjo, da po potrebi kadar koli spremenijo število ljudi, ki naseljujejo planet in porabljajo njegove vire, ter s strogim nadzorom nad življenjem in smrtjo vsakega posameznika z uporabo najnovejših tehnologij. Imajo poslovno spretnost in roparski um, in če kje na svetu vidijo kaj “okusnega” in potrebnega za krepitev svojega položaja, bodo zagotovo prišli tja.
Doslej so transšpekulanti uporabljali nadzorovane države in njihove institucije kot instrumente za uresničevanje svojih načrtov. Nazoren primer takšne instrumentalizirane države so Združene države Amerike, ki so to postale približno sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Celoten državni sistem te velike države, vse njene državne institucije zdaj niso v službi nje same, temveč transšpekulantskih klanov in se uporabljajo za gradnjo novega sveta – prav tistega korporativnega sveta, v katerem se nacionalne meje brišejo in nacionalno bogastvo ne pripada državam, temveč transnacionalnim korporacijam in njihovim lastnikom, transšpekulantom.
Primer vidnega predstavnika transšpekulantov je George Soros: njegove zasebne strukture so že dolgo združene z državnimi in opravljajo podobne naloge spodbujanja in uveljavljanja – tudi z državnimi udari – “novih” pravil življenja; njihova pomembnost in vpliv sta ogromna prav zato, ker so združeni z ameriško državnostjo. Transšpekulanti so lastniki vojaško-industrijskega kompleksa, investicijskih skladov, informacijskih in filmskih produkcijskih korporacij ter celo tehnoloških in farmacevtskih velikanov: z bajnim, špekulativno pridobljenim denarjem so si pridobili delnice in druge lastninske pravice v proizvodnem sektorju.
Kar zadeva “ustvarjalce volje” transšpekulativnega kapitala, naj dam besedo nekdanji predsedniški kandidatki ZDA Tulsi Gabbard:
“Ne morem več ostati v demokratski stranki v njeni sedanji obliki. Je pod popolnim nadzorom elitistične združbe vojnih hujskačev! Verjamem v vlado, ki pripada ljudem, ki jo vodijo ljudje in ki deluje v interesu ljudi. Na žalost pa demokratska stranka v sedanji obliki ni takšna. Namesto tega ohranja vlado, ki je v lasti oblastnih elit, ki jo vodijo elite in ki deluje v interesu elit. Pozivam svoje razumne in neodvisne kolege v Demokratski stranki, da se mi pridružijo in jo zapustijo.”
Sedanji ameriški predsedniški kandidat Robert Kennedy ml.:
“Govorim o problemih, za katere menim, da skrbijo večino Američanov in verjetno tudi večino demokratov: sistematično uničevanje srednjega razreda in vzpon korporacij – zlasti korporacij, ki onesnažujejo, ter koruptivno združevanje državne in korporativne moči. Slednjo predstavljajo predvsem bančni in finančni kapital ter vojaško-industrijski kompleks. Z vojnami, državnim reševanjem, reševanjem bank in zaplembami premoženja sistematično uničujemo ameriški srednji razred in tiskamo denar, da bi bili milijarderji še bogatejši.”
In nadaljuje:
“CIA je postala agencija, katere naloga je bila oskrbovati vojaško-industrijski kompleks s stalnim dotokom novih vojn. Priznati moramo, da vojaško-industrijski kompleks ni prevzel le naših civilnih agencij – vojaško-industrijski kompleks si je popolnoma podredil ministrstvo za obrambo in še posebej obveščevalne agencije … CIA je sodelovala pri državnih pučih in poskusih državnih udarov v približno tretjini držav na svetu, od katerih je bila večina demokratičnih. Če je torej naša nacionalna politika kot države spodbujanje demokracije, je politika Cie ravno nasprotna. To je v nasprotju z nacionalno politiko Združenih držav.”
Dovolj razmišljanja? Problem Amerike je, da je dovolila, da se jo instrumentalizira. Toda pojdimo še dlje: kdo so tisti, ki nasprotujejo transspekulativnim svetovnim voditeljem? Zakaj jih potrebujejo? Zakaj nočejo in ne morejo izgubiti?
Ne bodite presenečeni, vendar bom začel z Donaldom Trumpom. Da, prav ta 45. predsednik Združenih držav, vidni predstavnik tradicionalnega ameriškega industrijskega kapitala, se je postavil na pot transšpekulantom in so ga ti nato strmoglavili. Prav on, milijarderski kapitalist, je skušal ustaviti transšpekulante pri njihovih prizadevanjih, da bi Ameriko spremenili v orodje: na njegovo pobudo so države leta 2017 odstopile od tako imenovanega transpacifiškega sporazuma, katerega pogoji so, kot so poročali mediji, vključevali postopno uveljavljanje prevlade korporacijskega prava nad pravom držav in začetek prenosa nekaterih suverenih pristojnosti držav na nadnacionalne korporacije. Bil je tisti, ki je poskušal v svojo državo vrniti “pobeglo” proizvodno bazo, saj se je zavedal, da samo z borznimi indeksi ne bo mogoče priti daleč. Bil je tisti, ki je začel umikati ameriške vojaške kontingente iz drugih držav in s tem zmanjšal prihodke vojaških oligarhov.
Kdo še? Omenjeni Robert Kennedy Jr., Viktor Orban, madžarski predsednik vlade, ki je iz svoje države pregnal Sorosove strukture in je očiten Trumpov simpatizer; turški predsednik Erdogan, ki se je moral spopasti s poskusom državnega udara, ki ga je organiziral največji turški “zaveznik” v Natu; kitajski voditelj Xi Jinping; predsedniki Rusije, Brazilije, Kube, Alžirije, Egipta, Belorusije, Indonezije, Vietnama, voditelji držav Bližnjega vzhoda…. Seznam bi lahko nadaljevali, saj so nasprotniki transšpekulantov danes še vedno v večini – tako po številu držav kot po številu ljudi, ki v njih živijo. Gre za države različnih političnih in vladnih sistemov, predstavnike socialističnega in kapitalističnega tabora, demokrate, avtokrate in celo despote, ki jih danes združuje skupna grožnja s preoblikovanjem sveta in odpravo klasičnega, tradicionalnega sistema državnopolitične ureditve sveta.
Poleg tega sem prepričan, da državnike združujejo tudi podobne osebne lastnosti, ki vodijo k medsebojni simpatiji in načelni podpori, ne glede na takšna ali drugačna nesoglasja pri delu. Med tema dvema taboroma, dvema nasprotjema, med mladim špekulativnim transnacionalnim kapitalom in državniki, danes poteka boj, katerega očitna točka napada je žal postala naša država, Ukrajina.
Različni preroki poskušajo povedati, kaj se bo zgodilo z Ukrajino, kaj se bo zgodilo z Rusijo, Evropo in Združenimi državami. Če se bo vojna nadaljevala, se ne bo zgodilo nič dobrega: prej ali slej bo prešla v kakovostno novo fazo, ki je lahko smrtonosna za ves svet. Če se bo vojna v Ukrajini nadaljevala, se a priori ne bo zgodilo nič dobrega, saj je to epicenter vojne, vzvod uporabe, eksploziv, ki bo, ne glede na to, ali raznese tarčo ali ne, zagotovo eksplodiral sam. Žal je naša država danes v tej hipostazi – spremenila se je v njo. Vojna za Ukrajino je znak, ki je “enak” njeni odsotnosti na geopolitičnem zemljevidu sveta. Kdorkoli zdaj karkoli reče. Po mojem mnenju je državo mogoče rešiti le z mirovnimi pogajanji in doseženim mirom.
O avtorju
Maksim Goldarb je sedanji vodja “Zveze levih sil”, pred državnim udarom na Majdanu pa je bil glavni revizor in finančni nadzornik ukrajinskega obrambnega ministrstva. Zveza levih sil je ukrajinska opozicijska stranka, ustanovljena leta 2007, ki je usmerjena v demokratični socializem in si med drugim prizadeva ustaviti divjo privatizacijo strateških državnih podjetij in prodajo kmetijskih zemljišč velikim tujim korporacijam ter poskrbeti za geopolitično nevtralnost Ukrajine. Poleg tega se je zavzemal za ruščino kot drugi uradni jezik in za krepitev podeželja. Ti cilji so bili dovolj, da je bila stranka skupaj z drugimi levičarskimi strankami 17. junija 2022 prepovedana, vse njeno premoženje pa rekvirirano. Njeni člani od takrat delujejo iz podzemlja ali izgnanstva. Nekateri njeni voditelji so bili v zadnjih mesecih ugrabljeni in so, tako kot ustanovitelj stranke Vasilij Volga, medtem izginili brez sledu.
Vir: https://www.nachdenkseiten.de/?p=99646#more-99646 24. junija 2023,
prevod Lado Planko